Komunisti so okupacijo izkoristili za to, da so napadli svojega notranjega političnega nasprotnika, da bi ga uničili in prevzeli oblast. Naj začnem z zgodbo o zakoncih Feliksu in Mariji Pogačnik iz Zgornjega Kašlja pri Devici Mariji v Polju. Povzemam jo po pripovedi sina Branka Pogačnika, ki živi v ZDA (prispevek sem pripravljal leta 2002). Feliks in Marija Pogačnik sta se poročila leta 1928. Rodili so se jima štirje otroci Najmlajši Janez je bil ob umoru staršev v začetku avgusta 1942 star eno leto in pol, Minka štiri, Vili 10 in Branko 13 let.

V zgodnji mladosti je bil Feliks Pogačnik zaposlen na železnici v Zalogu. Pozneje v papirnici Vevče in na­zadnje leta 1939 kot nameščenec OUZD v Ljubljani. V papirnici Vevče, kakor tudi pozneje, je deloval v delavski organizaciji ZZD. Leta 1937 je bil izvoljen na listi Slovenske ljudske stranke za podžupana občine Devica Marija v Polju in na tej funkciji je ostal še nekaj časa po začetku okupacije.

Ko je bila organizirana ilegalna Slovenska legija, je v njej dejavno sodeloval. Po njenih navodilih je zbiral orožje. Za to je imel posebno možnost, potem ko so Italijani izdali ukaz, da se mora vse orožje izročiti na občinski upravi.

Spomenik v Polju ljudem, ki so jih ubili komunistični partizani. FOTO: Ivo Žajdela

Orožje za nekomunistično ilegalo

Prisluhnimo zdaj pripovedi sina Branka Pogačnika. »To orožje sem sredi maja 1942 prepeljal skrito v gnojničnem sodu mimo italijanske straže na mostu v Vevčah pod Sveti Urh. Takrat nisem vedel, kaj vozim. Ata mi je rekel samo 'Boš peljal', in sem. Kakšnih sto metrov pred menoj me je spremljal Janko Habič, ki mi je kazal pot (kasneje domobranski poročnik, poveljnik postojanke v Kovorju pri Tržiču, ki so ga po vojni komunisti ubili nekje pri Škofji Loki). Zelo sem se bal, da mi na mostu čez Ljubljanico v Vevčah, pred italijansko stražo, ne bi kolesa voza ujelo med železniške tirnice, saj bi lahko Italijani ob morebitni nesreči odkrili tovor. Oče je gnojnični voz polil z gnojnico, da bi to morebitne radovedne Italijane odvrnilo vstran.

Toda imel sem še eno skrivno spremstvo, saj je akcijo spremljala terenka Fani Avbelj iz Zgornjega Kašlja, kar je povzročilo kasnejše hude dogodke. Prišla sva do Trnovca (Jakoša) pod Urhom. Spremljevalec mi je namig­nil, da sem voz zapeljal pod kozolec. Izpregel sem konja in prijahal domov. Orožje je bilo namenjeno skupini nacionalne ilegale, ki je bila namenjena na teren.«

17. maja 1942 se je pri Bizoviku zbrala prva nacionalna ilegala

17. maja 1942 se je pri Bizoviku zbrala skupina 17 mož, ki je šla v ilegalo tako pred okupatorjem kot pred komunističnimi partizani. Ta dan so odšli proti Dolenjski, kjer so pod Gorjanci delovali nekaj časa pod imenom Štajerski bataljon (šlo je za Jugoslovansko vojsko v domovini oziroma za prvo nacionalno ilegalo). Partizani jih niso bili pripravljeni tolerirati, ampak so jih nenehno napadali in jih hoteli uničiti. To jih je prisililo, da so morali vse svoje sile uperiti proti tem napadalnim partizanom.

Branko Pogačnik po 60 letih, 21. oktobra 2002, spet na Vodicah pri Pancah, kjer so mu tako rekoč vpričo njega partizani umorili očeta. FOTO: Ivo Žajdela

Ugrabitev Marije Pogačnik

Branko Pogačnik je nadaljeval: »2. avgusta 1942 je šla mama Marija Pogačnik iz Zgornjega Kašlja, kjer smo stanovali, na obisk k svojemu očetu v Zadvor, ker je bil bolan. S seboj je vzela hčerko Minko in sina Vilija. Prav takrat sta Angela Nemec in Terezija Osterc iz Zgornjega Kašlja šli z vozom v Podlipoglav v mlin. Povabili so jih na voz. Ni znano, zakaj mama z otrokoma ni izstopila v Zadvoru in se je peljala naprej v Podlipoglav. Verjetno zato, da bi tam kupila kakšno hrano. Vedelo se je namreč, da so partizani na križišču, kjer se je odcepila cesta na Šentpavel, pri veliki bukvi, prodajali meso zaklanih živali. Tja so ga hodili kupovat celo iz Ljubljane, saj je bilo veliko pomanjkanje hrane.

Ko so opravili v mlinu in so šli nazaj, jih jek v Podlipoglavu ustavila partizanska straža in zahtevala, da se legitimirajo. Obe sta pokazali posebne partizanske izkaznice. Ker mama te 'izkaznice' za 'osvobojeno ozemlje' ni imela, so ji rekli, da jo drugič mora imeti, nato so jih spustili naprej. Celo dolino pri Podlipoglavu so takrat imenovali za 'rdečo republiko'. 'Meja' te republike je bila v Sadinji vasi. Ko so bili dvesto metrov naprej, se je za njimi pripeljal Rado Trost, ustavil voz in zahteval, da gre mama z njim na zaslišanje. Ostalim je rekel, naj gredo naprej, mama pa da bo čez dan ali dva prišla domov. Otroka sta domov pripeljali ženski.

Odgnal jo je k Smrekarju v drvarnico. Mama je prosila partizane, da jo pustijo domov, v odgovor pa je dobila psovke in zaničevanje. Jokala je, silno je jokala in vpila na pomoč ter klicala svoje otroke. Poleg tega je bila noseča. Kasneje sem zvedel, da naj bi bili z njo zaprti še Silva Podbevšek, žena frizerja iz Polja, Frančiška Krmec, žena peka iz Polja, Filip Bobnar iz Vevč in Joško Cankar iz Sostrega.«

 Branko Pogačnik po 60 letih spet na Vodicah pri Pancah. FOTO: Ivo Žajdela

Grob umorjenih nad Podlipoglavom

»Po 'zaslišanju', dolžitvah vsemogočega in pretepanju so jih odgnali v gozd nad Podlipoglavom, nad Reškim Kovačem, in jih tam umorili s krampom. Glavni krvnik, ki naj bi tudi ubijal, je bil Rado Trost iz Polja, takrat študent prava in sin učitelja iz D. M. v Polju. Skupaj z mamo so takrat tam ubili in skupaj z njo zakopali še tri ljudi. Hčerka tam ubite Silve Podbevšek se je poročila s partizanom Puharjem. Leta 1946 so iz grobišča izkopali njeno mamo in jo pokopali na Žalah. Ker groba niso dobro zasuli, so lisice raznašale posmrtne ostanke. Ljudje so o tem govorili in tako je za kraj groba izvedela moja stara mama Marija Perčič. Skupaj z bratrancem sva šla iskat grob in sva ga tudi našla. Videla sva lobanjo, kosti in obleko. Videla sva tudi tri že suhe smrekce, ki so bile zasajene na grobu, kar je verjetno služilo zakritju groba. Kakšnega raziskovanja groba ali celo prekopavanja si takrat nismo mogli privoščiti.«

Julija 2002 je na hribu Vodice pri Pancah na krajih partizanskih zločinov (»grobov«) Franc Perme postavil majhne lesene križe, okoli sto metrov stran pa velikega, trimetrskega, v spomin umorjenim; levo Branko Pogačnik, desno Franc Perme. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistična ugrabitev Feliksa Pogačnika 

»Ata ni slutil, da so mamo že ubili, in je zato trdno upal, da se bo vrnila. Zato se tudi ni umaknil iz Zgornjega Kašlja, kar so mu nekateri prigovarjali. Prvi dan po mamini ugrabitvi so našo hišo stražili nekateri fantje. V noči na 7. avgust, blizu polnoči je bilo, so partizani obkolili hišo. Ravno tisti dan je ata naročil fantom, da ni treba več stražiti. Iz drvarnice so vzeli sekiro in začeli razbijati vrata. Ata je bil sam z nami, štirimi otroki.

Razbili so vrata in prišli na verando. Ata nas je hitro zaprl v spalnico, sam pa se je umaknil na podstrešje. Partizani so ga vabili, naj pride dol, da imajo mamo zunaj in da bo podpisal nekakšno pogodbo, da jo dobi nazaj. Ker ni hotel dol in jim je grozil, da jih bo ubil z bombami, so vdrli v spalnico, planili po nas, prestrašenih in jokajočih otrokih, in nas napodili pred seboj proti podstrešju ter vpili: 'Kar vrzi bombe, najprej boš pobil svoje otroke.'

Ko je ata videl, da smo otroci na stopnicah, za nami pa partizani, je rekel, da pride dol, le otroke naj mu pustijo pri miru. Tako so ga dobili. Med pretepanjem in brcami so mu zvezali roke. Vse to je vodil partizan Franc Gogala, študent iz D. M. v Polju. Gogla me je vprašal, če ga poznam in sem mu pritrdil. Takoj so tudi mene privezali k očetovi roki in so oba skupaj odgnali. Ostale otroke so pustili v hiši brez vrat, jokajoče in klicoče 'Mati, ati'.«

Branko Pogačnik, partizani so mu avgusta 1942 umorili mamo in očeta. FOTO: Ivo Žajdela

V krempljih krvave revolucije

»Proti jutru smo prišli v 'šolski logar', kot so ga imenovali, blizu vasi Javor. Vrgli so naju v šotor in zastražili. Ves dan so hodili gledat ata, ga spraševali in sramotili. Bili so sami znani domačini. Če je ata vprašal, kje je njegova žena, so mu odgovarjali: 'Na osvobojenem ozemlju.' Večkrat ga je prišel gledat tudi Avšič iz Sneberja, s katerim sta bila včasih dobra prijatelja, zdaj pa je bil Avšič poveljnik tega 'logarja'.

Avšič ga je hotel prepričevati o pravilnosti njihovega boja in ciljev, ata pa mu je ugovarjal in tako se je vnela burna debata. Prišli so tudi drugi partizani pogledat, kaj se dogaja. Potem je ata vprašal, kje imajo Milka Cankarja (ubili so ga že maja), pa mu je Avšič pokazal z roko in rekel: 'Tamle, pol metra pod zemljo,' in odšel iz šotora. Zvečer so naju odgnali na za dišanje v drugi šotor. Zasliševal ga je Simčič, s partizanskim imenom Marko, pravnik, poročen s hčerko dr. Jenka iz D. M. v Polju. Simčič je ata obtožil veleizdaje in ga zmerjal z izdajalcem. Ata ni bil tiho in mu je odgovarjal, da nimajo samo komunisti pravice organiziranja odpora proti okupatorju.

Simčič ga je zasmehoval tudi zaradi vere, papeža, da se udinjajo fašizmu in mu služijo, ata pa ga je odločno zavrnil in mu naštel umore, ki so jih na osnovi krivih obtožb zagrešili po okolici. To je Simčiča razjezilo in očeta je začel pretepati. Jaz sem začel jokati in prositi za očeta, nakar je še mene oklofutal in me dal odgnati nazaj v šotor.«

Nagrobnik umorjenih zakoncev Feliksa in Marije Pogačnik v Polju. FOTO: Ivo Žajdela

Revolucionarni umor

»Ko so čez čas prignali ata, vsega pretepenega in krvavega, se je stisnil k meni in se milo zjokal. Povedal mi je, da so najbrž mamo že ubili in da bodo gotovo tudi njega. Naročil mi je, naj pazim na mlajše, naj bomo vedno prijatelji in da naj molimo za oba. Povedal mi je, kje so dokumenti, kje plača in kaj je treba še plačati (pet let stara hiša še ni bila izplačana). Mislil je, da bodo mene izpustili, Tako sva prebila noč. Poskušala sva moliti, pa nisva mogla.

Proti jutru so prišli po ata. Oklenil sem se ga, vendar so me s silo odtrgali. Oba sva jokala in se poslovila – za vedno. Čez dan sem videl nekega partizana z očetovim suknjičem in klobukom. Kakor se je pozneje izvedelo (povedal je pobegli partizan), so ata privezali na vejo drevesa in ga z nožem zabodli. Ker ni takoj umrl, so ga ustrelili v glavo. Z nožem ga je prvi od zadaj zabodel Avšič, potem Simčič in še Gogala. Avšiča so kasneje partizani sami ubili.

Čez eno leto so atovo truplo našli vaški stražarji in ga prepeljali na pokopališče v D. M. v Polju. Mame nismo mogli najti in je še danes zakopana nekje nad Podlipoglavom.« Očeta so umorili 8. avgusta 1942. Jeseni 2008 je Branko Pogačnik uspel najti in prekopati mamo na pokopališče v Polju.

Feliksa in Marijo Pogačnik iz Polja so partizani umorili avgusta 1942. FOTO: Ivo Žajdela

Brankova rešitev

»Mene so partizani odgnali proti Kočevskemu rogu in mi rekli, da bom dobil mamo in očeta. Skupino je vodil Franc Gogala. Šli smo skozi Polico, mimo Višnje Gore, Smuke do Malega Loga. Tam so me partizani hodili ogledovat. Vtaknili so me v »delavski bataljon«. Ko je prišla italijanska ofenziva, sem skupaj s petimi partizani domačini padel v zasedo. Vseh pet je obležalo mrtvih, jaz pa s prestreljenima nogama. Italijani so me najprej hoteli ustreliti, ko pa so videli, da sem še otrok, so me pustili. Naložili so me na avto in odpeljali v Kočevje, v vojaško bolnico. Ko sem ozdravel, sem lahko šel domov.«

 Nadaljevanje v drugem delu: Partizani 1942: Feliks Pogačnik, Polje