Nadaljevanje iz: Partizani 1942: Marija Pogačnik, Polje

Branko Pogačnik je bil v Kočevju v italijanski vojaški bolnišnici 72 dni. Ranjen je bil v stegni obeh nog. V Ljubljano je prišel jeseni 1942. Bil je v Marijanišču in hodil na prvo državno gimnazijo na Vegovi. Toda marca 1944 so šolo zaprli. Mobiliziran je bil k domobrancem. Bil je v dopolnilni četi v šoli v Dravljah, kjer so imeli vaje. Poveljnik je bil nadporočnik Jože Nadrah.

Branko Pogačnik po 60 letih, 21. oktobra 2002, spet na Vodicah pri Pancah, kjer so tako rekoč vpričo njega partizani 8. avgusta 1942 pod vrhom Vodic pri Pancah umorili očeta Feliksa Pogačnika iz Device Marije v Polju. Mesto »groba« je še danes zelo vidno. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti mu niso pustili, da bi se šolal

Ob koncu vojne se je z drugimi domobranci umaknil na Koroško. Iz Vetrinja so ga vrnili v Škofjo Loko. V gradu so jih razdelili v skupine. Mladoletnike, med katerimi je bil, so ponoči odgnali v Šentvid. Tam so ga kot mladoletnika spustili. Zatekel se je k stari mami Berčičevi v Zadvor. Imel je hude garje, ki so jih zdravili tako, da so ga mazali z žveplom. Hotel je končati gimnazijo, toda niso ga sprejeli. Ravnatelj je bil Jeran. Hotel se je izučiti za električarja, vendar so ga tudi tam zavrnili. Enako je bilo, ko je hotel v šolo za grafičarja. Tako se je zaposlil v industriji usnja (bivši Polak). Tam je bilo veliko mladih domobrancev, tudi hčerka polkovnika Vizjaka. Opravljali so najslabše delo. Tam je delal okoli tri mesece.

Fotografija Marije Pogačnik med njenim pogrebom 23. oktobra 2008 v Polju. VIR: arhiv B. P.

Štiri leta komunističnega zapora

Zapustil je to trdo delo in prodajal sadje na Pogačarjevem trgu (pri Glavniku). Tam ga je jeseni 1946 aretirala KOS. Zakaj? Nekdo iz Bizovika je dezertiral iz vojske. Eno leto se je skrival doma v slami. Njegovo dekle je Branka nagovarjalo, naj dobi kakšno povezavo za prehod meje. Zaradi tega so ga zaprli v Kranju. Komandant je bil Danilo Lekić. Tam je bil sedem mesecev. Od tam so ga prepeljali v Ljubljana v Belgijsko kasarno, kjer je bil zaprt še nekaj mesecev, nato pa v zapor na Miklošičevi. Doma devet mesecev niso vedeli, kje je oziroma kaj je z njim. Konec leta 1947 so ga »obsodili« na štiri leta in pol zapora. Najprej je bil zaprt tri mesece v Mariboru. Od tam so jih odpeljali v Beograd, kjer so gradili zapore. Ko se je med graditvijo porušila stavba, je umrlo osem Slovencev. Bilo je silvestrovo in naslednji dan jih je Tito amnestiral.

Pogreb Marije Pogačnik 23. oktobra 2008 pred cerkvijo v Polju. VIR: arhiv B. P.

Pogreb Marije Pogačnik 23. oktobra 2008 pred cerkvijo v Polju (drugi z leve je France Šetar). VIR: arhiv B. P.

V Tućepih je moral graditi hotel za udbovce

V Beogradu je delal kot zapornik vsaj eno leto. Od tam so jih januarja 1950 z živinskimi vagoni odpeljali proti Makarski. Čeprav je bil hud mraz, so bila okna odprta. Poleg tega jih je, vse premražene, hudo premetavalo sem in tja. Bil je tako premražen in pretresen, da ni mogel niti na vodo. Zato so se v Zagrebu na glavni postaji, kjer se je vlak ustavil, uprli. Tolkli so po stenah vagonov in vpili, da ravnajo z njimi slabše od gestapa. Odklopili so jih od vlaka in porinili nazaj. Pripeljali so pulmane in jih premestili vanje. Ko so jih peljali proti Splitu, so v Liki ves dan stali zaradi snežnega meteža. Če bi bili v živinskih vagonih, bi zmrznili. V Splitu so jih vkrcali na ladjo in prepeljali v Makarsko. Tam so dokončali hotel Tućepi in neko cesto. Hotel, ki je bil namenjen jugoslovanski Udbi oziroma družinam udbovcev, so odprli 1. maja 1950, njih pa odpeljali nazaj v Beograd. Tam so ga izpustili. Zaprt je bil štiri leta.

Pogreb Marije Pogačnik 23. oktobra 2008 v Polju. VIR: arhiv B. P.

Čez železno mejo v svobodni svet

Javiti bi se moral v Mariboru. Toda v Zidanem Mostu je ostal na vlaku za Ljubljano. Oglasil se je doma, se skopal, naslednji dan pa odpeljal v Maribor. Tam so ga za tri dni vtaknili v bunker, ker ni prišel prejšnji dan. Po zaporu je živel v Zadvoru. Bil je pleskar pri Reberniku. Avgusta 1953 se je rešil – v tujino. Priskrbel si je izkaznico planinske zveze, s čimer je imel v rokah dovoljenje za gibanje v 20-kilometrskem obmejnem pasu. Z Nandetom Krncem iz Zaloga je odšel v Bovec. Naslednje jutro sta se povzpela čez Prestreljenik in Kanin in se spustila na Nevejsko sedlo. Na poti so jih ustavili trije graničarji, Šiptarji. Ubili so nekega Hrvata, ki je pokopan v Lago di Fusine.

Pogreb Marije Pogačnik 23. oktobra 2008 v Polju. VIR: arhiv B. P.

Po demokratizaciji je iskal mamin »grob«

V Italiji sta prosila za politični azil. Tri mesece sta živela v taborišču v Frascati di Alani blizu Rima, potem pa zasebno v Rimu. Imel je dva brata, sestro in teto v Združenih državah Amerike. Vstop v Ameriko je bil zaprt, zato so čakali skoraj tri leta. Medtem so mu na pljučih odkrili črno piko in mislili, da ima tuberkulozo. Krmecu je po dveh letih uspelo priti v ZDA, Branku pa šele novembra 1956. Tam se je poročil z Marušo Hren, doma z Vrhnike, hčerko nekdanjega vrhniškega župana. Imata tri otroke in osem vnukov. Delal je v tovarni težkih strojev Caterpillar. Z družino živi v državi Ohio, uro vožnje iz Clevelanda (leta 2002, ko sem pripravljal prispevek). Po letu 1990 je bil večkrat na obiskal v Sloveniji. Tudi jeseni 2002, ko je bil prvič po 60 letih na Vodicah, kjer so mu pokazali jamo, v katero so partizani zakopali njegovega očeta. Poskušal je poiskati tudi grob mame Marije Pogačnik nad Podlipoglavom, vendar mu to ni uspelo.

Pogreb Marije Pogačnik 23. oktobra 2008 v Polju. Govor Ivanka Korošca, ki je bil od maja 1942 borec nacionalne ilegale. VIR: arhiv B. P.

Feliksa Pogačnika so partizani umorili pod vrhom Vodic pri Pancah

Brankovega očeta Feliksa Pogačnika iz Device Marije v Polju so partizani umorili 8. avgusta 1942 pod vrhom Vodic pri Pancah. Mesto »groba« je še danes zelo vidno; julija 2002 je tam Franc Perme postavil majhen lesen križ, okoli sto metrov stran pa velikega, trimetrskega, v spomin umorjenim na Vodicah. Napisali so ga na spominsko ploščo v Polju skupaj z nekaj dni prej umorjeno ženo Marijo, materjo štirih otrok. Marijo Pogačnik so partizani ugrabili 2. avgusta 1942 v Podlipoglavu. Bila je v visoki nosečnosti.

Pogreb Marije Pogačnik 23. oktobra 2008 v Polju. Njeni sorodniki, na sredini sin Branko Pogačnik. VIR: arhiv B. P.

Najdba in prekop umorjenih

Slovenec je 23. marca 1943 objavil čla­nek Najdba trupel podžupana Pogačnika in tovarišev. »Vaška straža iz Dev. Marije v Polju je po trudapolnem in dolgotrajnem iskanju in poizvedovanju našla 20. t. m. trupla podžupana Pogačnika in ostalih žrtev na Cerju. Vsi fantje so imeli vtis, kakor da hodijo po ogromnem pokopališču. Tu pa tam se je kdo spotaknil ob kako gomilo, vsepovsod se je širil smrad razpadajočih trupel, ki jih je zverjad odkopala. Kmalu so našli grob podžupana Pogačnika; iz tal je štrlela bela koščena roka, in ko so odkopali gomilo, so videli lobanjo, okostje in lase. Kraj se je po opisu partizanov popolnoma ujemal. Truplo, pokrito komaj za ped s prstjo, je ležalo z nogami navzgor, glava je bila skoraj ob gorski stezi; nekaj korakov od groba raste drevo in veja v višini človeka nosi še sledove vrvi, s katero je bila nesrečna žrtev prevezana med mučenjem. Našli so tudi truplo nekega partizana, učiteljiščnika Pavčiča Ivana, treh Jakošev in Cankarja Milka.

Pogreb podžupana Pogačnika bo v torek ob pol 5 popoldne; ostale žrtve so prepeljali v Bizovik, kjer jih bodo pokopali na praznik Marijinega oznanjenja. Zvedele so se tudi nekatere podrobnosti iz zasliševanja pokojnega Pogačnika. Zasliševalec mu je povedal, da se bo lahko rešil smrti, če le pristane na program OF. Pogačnik je kategorično odklonil, nakar je bila sklenjena smrtna obsodba.« Pogačnikov grob je pokazal bratranec Rudija Hirschegerja iz Fužin, nekdanji partizan, ki se je jeseni 1942 javil vaški straži v Polju, kjer je postal kuhar.

Branko Pogačnik s fotografijo mame Marije Pogačnik, ki so jo partizani umorili 2. avgusta 1942, med njenim pogrebom 23. oktobra 2008 v Polju. VIR: arhiv B. P.

Frančiška Krmec

Nada Krmec iz Novega Polja je ena redkih, ki išče grob svojega sorodnika, žrtve partizanske morije. Nekje v gozdu Cirje pri Pancah, na vzhodnem območju Vodic, kot domneva, naj bi bil grob njene babice Frančiške Krmec (roj. leta 1894 kot Koncilja; Nada Krmec je hči Maksimilijana Krmeca, sina umorjene Frančiške Krmec). Živela je v Devici Mariji v Polju in je bila poročena z Ivanom Krmecom, imela sta štiri otroke, takrat je imel najmlajši tri leta.

Imela sta pekarno, v kateri je oče pekel kruh, mati pa je gospodinjila, nabavljala in prodajala. Za obratovanje pekarne so potrebovali tudi drva, ki jih je Frančiška sama pripravljala in z vozom in konjem vozila domov. Po drva je bodila tudi skozi Podlipoglav v dolino Panške reke in Cirja, Tam blizu, na Pancah, je živel njen brat France Koncilja (Korbar). Tudi 21. julija 1942, ko so jo ugrabili partizani v Podlipoglavu, potem ko se je že vračala domov. Tam so ji ukazali, da mora drva razložiti, da jim bo nekaj peljala. Pri Ipavcu, na križišču ceste, ki vodi na Javor, se jim je uprla, vpila in zvezali so ji roke ter jo privezali zadaj za voz. Odšli so po dolini Javorske reke in jo nato umorili na še vedno neznanem kraju, nekje na območju Cirja. Pri pričevanju Branka Pogačnika je navedeno, da so jo ubili skupaj z njegovo materjo Marijo Pogačnik nekje nad Podlipoglavom oziroma pod banovinsko pristavo Razori, vendar očitno to ne drži. Krmčevo so namreč ugrabili 21. julija, Pogačnikovo pa 2. avgusta, poleg tega je sorodnica Nada Krmec prišla do drugačnih podatkov. Pekarno so Krmčevim komunisti po vojni zaplenili.

Nadaljevanje v tretjem delu: Partizani 1942: V ognju revolucije