Sprejeli sta naju njegovi »pomočnici«, sestri Breda Tolar in Alenka Lotrič, ki se s peko kruhkov ukvarjata že od malega, bolj intenzivno pa zadnjih 20 let in sta evidentirani tudi kot nosilki dejavnosti v Registru nesnovne kulturne dediščine. Izdelovanje malih kruhkov je namreč tradicionalna rokodelska dejavnost z več kot dvestoletno zgodovino. Na mizi je bilo že zamešeno testo, pa smo zavihale rokave in se lotile medenega posla.

Članek je v celoti objavljen v reviji Praznična, zima 2022.

Od nunskega lecta do dražgoškega kruhka

Z izdelavo »malega kruhka« so v začetku 18. stoletja na Škofjeloškem začele klarise, za njimi pa uršulinke. Medeno pecivo, ki so mu rekli tudi »nunski lect«, je bilo narejeno iz ržene ali bele moke, medu, popra, cimeta, nageljnovih žbic in pepelike. Ker se je veliko deklet hodilo učit kuhat k redovnicam, lahko domnevamo, da se je peka malega kruhka tako razširila med ljudi. Uveljavila pa se je razlika med loškimi in dražgoškimi kruhki: v Škofji Loki so jih izdelovali večinoma s pomočjo lesenih rezljanih modelov (še danes jih izdeluje Petra Plestenjak Podlogar), v Dražgošah in Železnikih pa povsem ročno.

Ženske so nekdaj s tem poslom, ki so mu rekli tudi »krajcar kšeft«, družini zaslužile kakšen dodaten dinar.

Ustno izročilo ima še eno zanimivo zgodbo o začetkih dražgoškega kruhka. Nekemu kmetu v Dražgošah, ki je imel tudi čebele, naj bi ostajal med, pa je svetoval hčeri, naj kruh namesto z vodo zamesi s segretim medom. Hlebčki, pečeni v krušni peči, so bili lepe rjave barve in dobrega okusa, zato so jih še večkrat naredili, recept pa se je razširil tudi po drugih hišah in krajih.

Recept ni skrivnost

»Testo je res bolj podobno kruhu kot pecivu,« povesta sogovornici, medtem ko pod njunimi rokami že začnejo nastajati mali kruhki. »Nobenih jajc, mleka ali masla. To danes pride prav marsikomu, ki je alergičen na te stvari.« Breda in Alenka delata še točno po receptu svoje mame in stare mame. Bi nam ga izdali? »Seveda, to ni nobena skrivnost. Razmerje med sestavinami niti ni povsem točno določeno. Kakšen med bolj 'pobira' moko. Enostavno moraš imeti občutek v roki.« No, za vse tiste, ki se raje zanesete na tehtnico: na en kozarec segretega domačega medu (90 dag) sestri uporabita približno 1,2 kilograma moke in eno merico jelenove soli, pa seveda začimbe: cimet in nageljnove žbice.

Sestri Breda in Alenka delata še točno po receptu svoje mame in stare mame. FOTO: Jana Jocif

»Za parkeljne in Miklavže dava več jelenove soli, da so bolj mehki. Za srčke, kjer je veliko več drobnih detajlov in ni dobro, da testo med peko preveč naraste, pa je jelenove soli manj,« izdata še eno skrivnost. Testo je treba dobro gnesti kar kakšnih 15 minut, nato pa oblikovati, ko je še toplo in zato bolj mehko. Okraske pa pogosto naredita šele naslednji dan in tudi speče se naslednji dan lepše, ko se med v testu že malo umiri. Treba je povedati, da dražgoški kruhki niso piškoti, v ustih jih je treba počasi raztopiti. Največkrat pa so tako lepi, da se jih človeku zdi kar škoda pojesti.

Breda in Alenka z vsako peko ohranjata pomembno tradicijo svoje družine in kraja. Pri delu uporabljata še isti nož, kot ga je uporabljala njuna stara mama.

Dražgoški kruhek je po tradiciji enobarven in okrašen zgolj s testom. »Pri tem vztrajava in tudi pri tem, da je čisto vse narejeno ročno, brez modelov za izrezovanje. To je naša tradicija in prav se nama zdi, da jo ohranjava,« razložita, medtem ko izurjene roke z bliskovito hitrostjo in izjemno natančnostjo iz testa oblikujejo kroglice, vrvice, najrazličnejše okraske, iz katerih potem nastane okrasje za srce, parkeljna, angelčka in Miklavža.

Da se okrasje lepše pritrdi, podlago (npr. srce) prej premažeta z vodo. Vsak izdelek je resnično unikaten. Tudi okrasje je še prav tako, kot ga je delala njuna stara mama Pavlina Ambrožič. Po isti tradiciji je v Železnikih dolga leta izdelovala dražgoške kruhke tudi Darinka Megušar, po rodu Dražgošanka, če omenimo le eno od najbolj znanih izdelovalk. Breda in Alenka z vsako peko ohranjata pomembno tradicijo svoje družine in kraja. Pri delu uporabljata še isti nož, kot ga je uporabljala njuna stara mama. Poleg tega pa še ščipalke, zobotrebce, čopiče in male valjarčke, to pa je tudi vse njuno orodje.

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, zima 2022. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.