Prvo izdajo knjige Edvarda Kovača Park spomina Teharje. Arhitekt Marko Mušič je leta 2012 izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za umetnosti, ter Atelje Marko Mušič, d.o.o., Ljubljana. Nova izdaja je nekoliko dopolnjena.

Komunistično uničevalno koncentracijsko taborišče Teharje

Danes vsi vemo, da se je na Teharjah pri Celju leta 1945 zgodil eden najhujših zločinov na Slovenskem. Takrat so tam komunisti s svojimi vojaškimi enotami (Ozna, Knoj, partizani) ustanovili uničevalno koncentracijsko taborišče, v katerega so zaprli več tisoč ljudi. Med njimi je bilo okoli 4.000 domobrancev, ki so jih junija 1945 vozili na različna morišča; grobišče umorjenih pa je tudi na Teharjah. Danes to grobišče pokriva debela plast sadre, ki se je tja (v prvo pregrado) natekla iz celjske Cinkarne.

Večino domobrancev je Ozna zvozila in pomorila v rudniku Huda Jama, na Hrastniškem hribu, v Dolini zvončkov pri Grižah in celo v protitankovskem jarku pri Mostecu pri Brežicah (verjetno pa še kje).

Teharski spomenik v obliki venca zmage, ki pove, da je spomin zmagal nad pozabo. FOTO: Ivo Žajdela

Kraj zločina so prekrili z odpadki

Po vojni so komunisti na kraju velikega zločina naredili dve odlagališči odpadkov. Dolino pod taboriščem so zagradili najprej z eno pregrado in vanjo spuščali strupene odplake sadre iz Cinkarne, ko je bila polna pa so nad njo zgradili še drugo, veliko večjo. Poleg nje so oblikovali glavno celjsko komunalno odlagališče. Obe sta povsem spremenili okolje nekdanjega taborišča, z njima pa je komunistični režim želel prikriti svoj veliki zločin. Dokler je trajal udbovski režim, mu je to uspevalo. Z demokratizacijo Slovenije leta 1990 pa je bilo nasilnega molka konec. Na Teharjah je Nova Slovenska zaveza začela organizirati spominske slovesnosti, v drugi polovici 90. let pa je država na kraju zločina začela graditi Spominski park Teharje. Na natečaju so izbrali arhitekturni projekt arhitekta Marka Mušiča.

Kenotaf v kripti spomenika. FOTO: Ivo Žajdela

Postkomunistično informiranje

Spominski park so gradili več let, vendar še vedno ni dokončan, saj manjka nekaj pomembnih delov, med drugim poleg kostnice tudi informacijski del, ki bi obiskovalcu pojasnil, kaj se je tam dogajalo in komu je spominski park namenjen. Muzej novejše zgodovine iz Celja je pred leti, z velikansko zamudo, pred vhodom sicer postavil info tablo, vendar s skromno razlago, pa tudi ne najbolj primerno terminologijo.

Simbolna govorica parka

V knjigi Park spomina Teharje. Arhitekt Marko Mušič je Edvard Kovač predstavil celotno arhitektovo zamisel spominskega parka. Besedilni del knjige je prispeval p. Edvard Kovač, ki ga je arhitekt Marko Mušič že na začetku izdelave načrtov za spominski park povabil k sodelovanju. Kovač mu je pomagal predvsem pri oblikovanju simbolne govorice, zato je bil tudi najprimernejši za pisanje besedila v knjigi, v kateri je s filozofskega in teološkega vidika pojasnil vse elemente arhitektovega načrta.

V nadaljevanju povzemam uvodni del Kovačevega besedila v knjigi. Začel je z mislijo antro­pologa Claude Levi-Straussa, ki je zapisal, da je človek postal človek, ko je začel pokopavati svoje drage.

Kenotaf v kripti spomenika. FOTO: Ivo Žajdela

Sveti prostor Spomina

Edvard Kovač je spomnil, da arhitekt Marko Mušič s Parkom spomina na Teharjah ni začetnik v sakral­ni in memoarski arhitekturi. »Že prej je smelo narisal npr. načrt za cerkev v Dravljah, kjer združuje vaški in mestni ambient, ustvari sintezo ravnega in okroglega, predvsem pa omogoči spoj krščanskega dvatisočletnega izročila z modernim občutkom radostnega druženja. Prav tako se je lotil načrtovanja in gradnje cerkva ter urejanja svetišč za bosanske frančiškane, izvedel nemalo spominskih obeležij in zasnoval ter uredil novo pokopališče na ljubljanskih Žalah. Vrh tega svetega prostora za pokojne predstavlja žalski križ, kjer je Mušič uspel spoji­ti monumentalno z intimnim. S temi in drugimi izkušnjami, iskanji in uspehi je bil primeren umetnik, ki je bil sposoben zasnovati tudi Park spomina na Teharjah.

Osnovna želja arhitekta Marka Mušiča je bila ustvariti sveti prostor Spomina. Ljudje smo na različne načine verni in neverni.«

Napis pod kenotafom v kripti spomenika. FOTO: Ivo Žajdela

Pomnik za Slovence

»Toda spomin na pokojne ima še poseben pomen,« pojasnjuje avtor. »S spominom, spominskimi kraji, simboli in obredi omogočamo našim pokojnim, da živijo naprej, da so med nami tudi po smrti. V tem smislu je spomin na pokojne veliko več kot zgolj ohra­njanje nekih podatkov, imen in dogodkov, je tudi pomnjenje. Pom­njenje pomeni, da je nekdo tako živ v našem spominu, da nas še vedno nagovarja, nam govori, kaj je prav in kaj ne, torej obstaja za nas kot živi etični korektiv.

Zato bi lahko rekli, da je Park spomina na Teharjah pomnik, ki nam bo govoril o nekem izjemno tragičnem dogodku in nam povedal, da so kljub vsemu tam bili ljudje.«

Nov zločin, tokrat zločin nad spominom

P. Kovač spomni, da vsi veliki evropski narodi nosijo v sebi spomin na takšne tragične dogodke. »Zato so nekateri zgodaj, drugi pa čez čas po­stavili pomnike, zgodovinska obeležja, predvsem pa uredili grobišča. Saj je to eden izmed temeljev človeške civilizacije. Toda Teharje niso samo kraj, ki ni imel pravice do spomina in pietete do pokojnih. Tuja ideologija, ki so jo nekateri Slovenci sprejeli, je šla še dlje in povzročila nov zločin, tokrat zločin nad spominom. Zanjo ti ljudje niso bili človeška bitja, ampak samo smet zgodovine. Zaradi tega ostankov človeških bitij ni pojmovala kot ostanke, vredne spomina, ampak samo kot 'nesnago' zgodovine, ki jo je potrebno pozabiti. Zato sarkastična odločitev, da namesto grobišč na grobovih naredijo deponijo odpadkov. To ni samo višek cinizma, ampak tudi logična izpeljava njihovega ideološkega razmišljanja in ravnanja. Po mnenju francoskega zgodovi­narja Furreta nastopi tragičnost vsake revolucije, ker je ljudje ne znajo pravi čas ustaviti in končati. Slovenska revolucija nad živimi ljudmi se je ustavila, nad pokojnimi pa je trajala veliko dlje kot pri drugih evrop­skih narodih.«

Simbolika v kripti spomenika. FOTO: Ivo Žajdela

Sprejetje posvečenosti življenja

»S procesom demokratizacije, s slovensko osamosvojitvijo leta 1991 in z željo znova vstopiti v skupnost evropskih narodov, kamor Slovenci po svoji zgodovini vsekakor spadamo, je prišlo do osvoboditve od spon te tuje ideologije,« meni prof. Kovač. »Vedno bolj se je uveljavljala ideja, da Slovenci, naj bomo zavezani kateremukoli mišljenju, vernosti ali nevernosti, kr­ščanstvu ali kakšni drugi duhovnosti, ostajamo ljudje, ki nas povezuje isti temeljni civilizacijski dosežek. Če sprejmemo, da so mrtvi posve­čeni in da so z njimi posvečeni tudi njihovi grobovi, bomo prav tako sprejeli posvečenost življenja. To pomeni, da bomo zaradi spoštova­nja grobov zaživeli drugače. Življenje vsakega človeka bo postalo znova spoštovano, vredno zaščite, skratka sveto. Ta filozofija posve­čanja mrtvih in živih, ki jo je na podlagi antične humanistične misli in filozofije Heideggra razvil filozof Tine Hribar, danes v slovenskem kulturnem prostoru ne najde več odkritega nasprotnika. Zelo lepo se pokriva tudi s svetopisemsko etiko, ki je že z zgodbo o Tobiju zahtevala spoštovanje pokojnih in poudarjala njihovo pravico do groba tudi za ceno našega življenja. Nenazadnje tudi krščanstvo s Kristusovim grobom zagovarja posvetitev vsakega groba.«

Povrnitev dostojanstva ubitim

»Če smo se Slovenci odločili, da odkrijemo in spoštljivo pokopljemo svoje mrtve ter uredimo njihova grobišča, se ne vračamo samo v svet evropske civilizacije, ampak tudi naše prihodnje rodove osvobajamo od te veli­ke travme, ki je do zdaj nismo znali razrešiti,« poudarja dr. Kovač.

»Arhitekt Marko Mušič se je znašel pred težavno nalogo: kako sanirati področje, ki je bilo polno odpadne strupene snovi, in iz njega narediti sveti kraj. Ali naj tvega izkop ostankov teh ubogih ljudi, ki jih doslej niso imeli za človeška bitja, in jih dostojno pokoplje, ali pa naj jih tokrat pusti pri miru in se odloči za resničen kraj spomina, kjer jim bo s svetim prostorom vrnil človeško dostojanstvo? Odločil se je za dru­go pot, ki se je sprva zdela tehnično lažje izvedljiva, potem pa načrtovalsko umetniško veliko bolj zahtevna. Sprevidel je, da jim ne mo­re povrniti ne njihovega življenja ne izgubljenih let spoštovanja in pietete. Lahko pa jim povrne njihovo človeško dostojanstvo, dolžni spomin nanje, predvsem pa jih povleče iz 'pozabe umazanij' in jim omogoči, da so znova sprejeti kot ljudi, ki so živeli in trpeli, a imajo še danes svoje osebno ime.«

Oltarna miza na spomeniku. FOTO: Ivo Žajdela

Spomin je zmagal nad pozabo

»V samem začetku je bila arhitektova zamisel hkrati zelo preprosta in globoka: obiskovalec Parka spomina naj takoj na začetku začuti, da je prišel na sveti kraj,« pojasnjuje p. Kovač. »V to občutje spoštljivosti naj bi ga poleg ograje uvedel še Vhodni portal s kapelico Kristusovega bičanja. Potem naj se njegova spoštljivost do kraja in do pokojnih, ki so bil tam ubiti ali odpeljani v smrt, še stopnjuje, se preko poti Steze tišine poda po 'svetem od svetega', ki ga predstavljajo sledovi barak, ponotranji in slednjič stopi skozi Severni portal pred osrednji spominski objekt, ki ga predstavlja Oltarna miza, ta je po krščanskem izročilu tudi žrtvenik, se pravi simbol Kristusove žrtve in žrtve vsakega nedolžnega človeka. Pod oltarjem bo opazil kripto s sarkofagom, ki je simbol celotnega grobišča, nad vsem pa se dviga 'venec zmage', ki pove, da je spomin zmagal nad pozabo, posvečenje mrtvih nad zlom umora, za vernega kristjana pa tudi, da večnost zmaguje nad smrtjo. K osrednjemu spo­minskemu objektu je mogoče priti tudi preko Zahodnega portala, preko Južnega vhoda pa v ožje območje, kot da bi arhitekt hotel po­vedati, da 'dolini solz' nihče ne uide in da vanjo vodijo številne poti.«

Teharska spominska slovesnost, 2. oktobra 2005. FOTO: Ivo Žajdela

Pot do sv. Ane

»Takoj opazimo, da se je naš arhitekt ureditve lotil res celostno,« nadaljuje avtor knjige. »Želel je, da bi bila celota povezana in zaokrožena ne samo s harmonijo posameznih simbolov, ampak tudi z romarsko potjo, ki jo je poimenoval Pot spomina in ki bi obkrožala ta sveti kraj. Zato je v svojem prvotnem načrtu na tej sprehajalni poti predvidel tudi Križev pot, ki bi vodil od vhoda v Park pa do cerkve svete Ane. Kakor so vedele povedati priče, je bilo zvonjenje iz tega svetišča edina tolažba, ki so jo zaporniki čakajoč na smrt prejemali od zunaj. Kakor da bi hoteli še ob poslednjih dnevih in urah svojega življenja pričevati, da so bili tudi oni ljudje in Slovenci, ki so govorili jezik, kjer se glagol biti, ki izraža človeško življenje, pokriva tudi z 'bitjem srca' in pove, da živeti pomeni ljubiti. Glagol biti pa se pokriva hkrati tudi z bitjem zvona, ki pomeni, da je življenje – pa naj bo še tako s trpljenjem posejano – vedno vredno ži­veti, saj izraža melodijo upanja in prihajajoče miline.«

Teharska spominska slovesnost, škof Stanislav Lipovšek, 6. oktobra 2019. FOTO: Ivo Žajdela

Vstopamo v dolino solz

»Arhitekt je v svojem prvotnem načrtu uveljavljal idejo stopnjevanega prehajanja v zdaj sveti prostor,« še razkriva p. Kovač. »Toda različni interesi so mu preprečili, da bi lahko svojo zamisel v celoti uresničil. Tako je izostala prvotno zamišljena kapelica Kristusovih solza. Gre namreč za simbolno oznako, da vstopamo v dolino solz, kjer se bo zgodilo najhujše. To znamenje naj bi spominjalo na Kristusov jok, ko je gledal na Jeruzalem in videl strahote, ki se bodo v tem mestu zgodile. Podoba Kristusovih solz bi bila simbol vsake človeške groze, ki se zaveda, da človek odhaja v hudo trpljenje. Ker se je arhitekt Mušič moral prilagoditi novim okoliščinam, je v sam začetek Parka vstavil le vhodno ploščad, kjer je uredil parkir­ni prostor, in ob začetku Poti spomina postavil le Stebrno lopo, ki naj služi za zbirališče in zavetje obiskovalcem. Tudi njegova Pot spomina še čaka na dokončno ureditev.«

Po Stezi tišine. FOTO: Ivo Žajdela

Romarski kraj vsem, ki sta jim mar bolečnina

»Pomembno pa je, da Mušičeva arhitektura kljub svoji celovitosti in zaključenosti ostaja odprta, kar pomeni, da je sposobna vase sprejeti tudi dodatne elemente, ki ne bodo tujek, ampak se bodo lahko lepo vključevali v že obstoječo simboliko,« še poudari avtor knjige p. Edvard Kovač. »Omenili smo že Križev pot na Poti spomina, potem tudi morebitna kostnica, saj je Park kljub novim omejitvam ohranil svojo monumentalnost in v resnici zasluži, da postane romarski kraj vsem, ki sta jim mar bolečnina in tragična uso­da drugega človeka ter si želijo, da se kaj podobnega nikoli več ne bi zgodilo na slovenskih tleh. Tako bi bilo tudi smiselno, da Park spomina na Teharjah postane sveti prostor tudi za druge tragično umorjene ljudi, katerih ostanki so zdaj raztreseni širom po Sloveniji.«

Steza tišine s spomenika. FOTO: Ivo Žajdela

Vrt vrnjenih imen z alejo kenotafov

Eno od poglavij v knjigi nosi naslov Vrt vrnjenih imen. Arhitekt Mušič je vzporedno s Stezo tišine načrtoval alejo kenotafov z znamenjem križa. Gre za dokončno ureditev Spominskega parka, ki pa še čaka na uresničitev.

Gre tudi za ureditev »problematike« kostnice, ki je bila tako zelo aktualna po iznosu umorjenih iz rudnika Huda jama. Ta kostnica bi morala biti urejena tu, saj je Spominski park Teharje osrednje spominsko prizorišče na Štajerskem (nepretrgano že 34 let) in za nameček še na prostoru, kjer so komunisti uprizorili eno od uničevalnih orgij nad Slovenci. Arhitekt Mušič je kostnico načrtoval pod spomenikom. Tako v spominskem parku manjkata še dva pomembna elementa, kostnica in Vrt vrnjenih imen, v katerem bi vpisovali imena umorjenih ljudi.

Naj ob tem omenim, da območje Spominskega parka Teharje ne spada med območje na Celjskem, ki je bilo pred leti izpostavljeno celo s strani EZ, da ga je treba očistiti zastrupljenosti s težkimi kovinami, saj je to območje tam, kjer je stala prvotna cinkarna.

Spominski park Teharje je lepo urejen, lahko prometno dostopen, okolica z sicer ozelenjenima deponijama pa tudi simbolno govori o pokvarjenosti komunistov, ki so kraj svojega velezločina onečastili z odpadki. Tako se obiskovalec sooči tudi s tem.

1/13