»Paraolimpijada« v Vatikanu že pred 115 leti
»Paraolimpijada« v Vatikanu že pred 115 leti
S srebrnim odličjem nas je danes razveselil paraolimpijski strelec Franček Gorazd Tiršek, ki je osvojil jubilejno 50. medaljo za slovenske športnike invalide na paraolimpijskih igrah, upoštevajoč paraolimpijske nastope tako za samostojno Slovenijo kot za nekdanjo Jugoslavijo, sporočajo z Zveze za šport invalidov Slovenije.
Pobudnik športnih dvobojev invalidov je bil papež Pij X.
Kot za časa papeža Pija X. (1903-1914), ki je spodbujal »vsevključujoče« športne dvoboje v letih med 1905 in 1908, tudi današnje paraolimpijske igre pomenijo korak naprej in spodbujajo drugačno sprejemanje oseb z invalidnostmi, na spletnem portalu Vatican News povzemajo prispevek Giampaola Matteija, objavljen v vatikanskem časniku L'Osservatore Romano ob začetku letošnje paraolimpijade v Tokiu. Nič novega ni, da je Vatikan med 1905 in 1908 prirejal »svetovna prvenstva« v lahki atletiki in da so rimske župnije organizirale nedeljska športna tekmovanja v navzočnosti Pija X.
»Novost« pa je, da so se v začetku 20. stoletja tekmovanj v Vatikanu udeleževali tudi športniki z različnimi oblikami invalidnosti. Štirideset let pred začetkom paraolimpijskega gibanja, ki je zraslo iz ruševin druge svetovne vojne. Projekt, ki bi ga danes lahko oživilo tudi združenje Athletica Vaticana: stoletje pozneje, na Frančiškovo spodbudo, je bil namreč prvi korak omenjenega združenja – papeževe ekipe za lahko atletiko – ustanovitev paraolimpijskega moštva.
Pogovor vatikanskega časnika z zmagovalcem
Že septembra 1908 so v sprintu nastopili amputirani športniki. Sodelovali so tudi gluhonemi atleti, v skoku v višino pa devet mladih s hudimi okvaramo vida iz inštituta Sant'Alessio. Med njimi je bil zmagovalec, s katerim se je pogovarjal časnikar vatikanskega L'Osservatoreja.
Morda pa so se paraolimpijske igre, ki jih trenutno lahko spremljamo v Tokiu, rodile na Cortile del Belvedere, ki se je pred očmi papeža Pija X. in vatikanskega državnega tajnika Merryja del Vala spremenilo v stadion za lahko atletiko. Morda njihov začetek lahko pripišemo tistim, ki so papeža vprašali: »Kje bomo pristali?«, ko je sveti oče športnike sprejel v Vatikanskih vrtovih in spremljal njihova tekmovanja. Pij X. jim je odgovoril v beneškem narečju: »Caro elo, v raju vendar!«
Cilj paraolimpijskega gibanja ni zgolj prirejanje veličastnega športnega dogodka, temveč pokazati, kaj zmorejo športniki in športnice, tudi takšni, katerih življenje je zaradi različnih okvar lahko močno ovirano, če so jim le dane možnosti, da svoje sposobnosti pokažejo. In če to velja za šport, bi moralo toliko bolj veljati za življenje.