Pogled v preteklost

Papua je najvzhodnejša indonezijska provinca in leži na koncu pet tisoč kilometrov dolgega indonezijskega arhipelaga. Natančneje, na zahodnem delu Nove Gvineje, drugega največjega otoka na planetu. Iz indonezijske prestolnice Jakarte je do Papue, ki je bila nekoč nizozemska kolonija, pet ur leta in dva časovna pasova. Da je bila priključitev Papue Indoneziji posledica političnega trgovanja ne moremo imeti za kakšno posebno presenečenje. Podobno kot tudi ne ugotovitev, da so imeli svoje prste zraven Američani. Nizozemci so leta 1962 Papuo, zahodni del otoka Nova Gvineja, navidezno predali začasni izvršni oblasti Združenih narodov, leto pozneje pa so jo le-ti odstopili Indoneziji. Zahodna Nova Gvineja, bolj znana pod imenom Papua, je bila kar z ravno črto oddeljena od sosednje države Papue Nove Gvineje, ki zavzema vzhodni del otoka.

Papuanci imajo Indonezijce za kolonizatorje in zavojevalce, nemiri so pogosti. Vseskozi se vrstijo konflikti med papuanskim osvobodilnim gibanjem in indonezijskimi policijskimi enotami, ki skušajo upore grobo zatreti.

Na skoraj povsem neraziskano Papuo so v 50. letih prejšnjega stoletja prišli krščanski misijonarji, v 60. letih pa novi gospodarji Indonezijci in prvobitnosti staroselskih ljudstev je bilo s tem konec. Gola telesa so začela prekrivati ponošena oblačila, ki so se jih na Zahodu naveličali. Indonezijci so začeli graditi infrastrukturo in želeli civilizirati staroselce s pretvezo, da prinašajo razvoj na odmaknjena področja. Le zakaj je bila – in je še vedno – odročna, nerazvita Papua tako mikavna za Indonezijo? Odgovor je na dlani – zaradi svojih naravnih bogastev. Še posebej dobičkonosen je rudnik zlata in bakra Grasberg, ki leži več kot 4.000 metrov nad morjem in ga izkorišča ameriška rudniška korporacija Freeport. Rento pobira indonezijska oblast, za Papuance pa se tu najdejo delovna mesta.

Papuanci imajo Indonezijce za kolonizatorje in zavojevalce, nemiri so pogosti. Vseskozi se vrstijo konflikti med papuanskim osvobodilnim gibanjem in indonezijskimi policijskimi enotami, ki skušajo upore grobo zatreti. Indonezijsko policijsko nasilje je domačine pregnalo še globlje v džunglo. Le kako naj bi se s svojimi loki in puščicami borili proti puškam indonezijskih varnostnih sil? Verjetno so indonezijske policijske enote veliko domačinov pobile, a prepričljivih dokazov za to ni, zakrijejo jih gosti in težko prehodni močvirnati pragozdovi, množični mediji pa na Papui niso dobrodošli.

Lokostrelska spretnost je bila v preteklosti pomembna za preživetje. FOTO: Dora Otoničar

V Wameno

Dvignili smo se nad Jayapuro, beli koprenasti oblaki so bežali pod nami in mestoma zakrivali modro gladino jezera Sentani. Okrog jezera so se vzpenjala žametno zelena pobočja, ki so postopoma prešla v gosto tropsko rastje in neprehodno džunglo, po kateri je vijugala temna reka. Nekje v daljavi se je dvigala Puncak Jaya, s 4882 metri najvišji vrh Indonezije. Čeprav je v bližini ekvatorja, so pobočja gore odeta v sneg in obtežena z ledeniki, ki pa se, tako kot drugod, zaradi globalnega segrevanja krčijo. Vrh je skalnat, vzpon zaradi višine težaven in tehnično zahteven, tveganje predstavljajo tudi hitri vremenski preobrati. Kogar zamika, mora upoštevati tudi, da administrativne zahteve niso mačji kašelj, da načrti lahko propadejo zaradi izbruha protestov, da vodiči in nosači pri vodenju tujih turistov niso prav posebej tankovestni.

Papua je razbrazdana, z dolinami in rekami prepredena dežela, zaradi goste džungle in prostranih močvirnatih področij težko prehodna. Po takšnem terenu ni mogoče speljati cest in železnic, treba se je dvigniti v zrak. V Wameno, kamor sva bila namenjena, je mogoče priti le z letalom.

Kakorkoli že, Papua je razbrazdana, z dolinami in rekami prepredena dežela, zaradi goste džungle in prostranih močvirnatih področij težko prehodna. Po takšnem terenu ni mogoče speljati cest in železnic, treba se je dvigniti v zrak. V Wameno, kamor sva bila namenjena, je mogoče priti le z letalom. Na tistem, s katerim sva letela, sva bila poleg Američanke z majhnima otrokoma, edina belca. Bilo je polno temnopoltih skodranih domačinov, s sploščenimi nosovi in širokimi čeljustmi. Njihovi še ne tako davni predniki so bili lovci na glave in ljudožerci.

Po slabi uri leta smo srečno pristali. Kar ni ravno samoumevno, kajti letalske nesreče so na Papui pogoste. Malo naju je skrbelo, da bi naju kdo povprašal za surat jalan, posebno dovoljenje za potovanja v odročne kraje Papue. Prejšnji dan sva se z lokalnim avtobusom zapeljala do policijske postaje v Jayapuri in uradniku, ki naju je mrko gledal skozi stekleno okence in debela stekla očal, pod nos pomolila potna lista in sliki. Skušala sva mu dopovedati, da potrebujeva dovoljenje, ker greva naslednji dan v Wameno, a je le zamahnil z roko. Razumela sva, da ga ne potrebujeva. Ali pa se mu zgolj ni ljubilo ukvarjati z nama. Ko sva šla do kontrole v ne ravno razkošni letališki stavbi v Wameni, sva tiho upala, da naju nihče ne bo vprašal po tem vražjem surat jalanu. In naju, hvala Bogu, ni.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 3/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku.