Foto: Vatican Media

Alessandro Gisotti z vatikanskega tiskovnega urada je v prispevku za Radio Vatikan zbral nekaj misli ob trenutnem dogajanju v Združenih državah Amerike in drugod po svetu, kjer ljudje po nasilni smrti Georgea Floyda ostro protestirajo proti še vedno živemu rasnemu razlikovanju.

Tragična smrt Georga Floyda je na zelo dramatičen način pokazala, da so sanje Martina Luthra Kinga ml. še daleč od uresničitve. Pa vendar zgodovinski govor I have a dream, ki ga je imel voditelj gibanja za državljanske pravice pred 57 leti, 28. avgusta 1963, še naprej odmeva iz ust tistih, ki zahtevajo pravičnost in dostojanstvo za afroameriško skupnost in z njo za vse manjšine slehernega časa. Tiste »sanje«, ki imajo svoje korenine v evangeliju in osvobajajoči moči Božje ljubezni, so našle velike zaveznike pri vseh papežih, ki so si sledili na Petrovem sedežu.

Papež Pavel VI.

Prvi je bil sv. Pavel VI., ki je baptističnega pastorja sprejel v Vatikanu 18. septembra 1964 in ga spodbudil k nadaljevanju njegovega mirnega zavzemanja proti rasnemu razlikovanju.

Štiri leta pozneje, 4. aprila 1968, je isti papež globoko pretresen sprejel vest o umoru Martina Luthra Kinga ml. v Memphisu v ameriški zvezni državi Tennessee. Tri dni pozneje, na cvetno nedeljo, je Pavel VI. ganjeno spomnil na lik Nobelovega nagrajenca za mir z besedami izredne aktualnosti.

Papež je molil, da bi ta zločin »privzel vrednost žrtve. Ne sovraštvo, ne maščevanje, ne nov prepad med državljani ene same in plemenite dežele naj ne postanejo še globlji,« je opozoril, »temveč naj se nad nepravičnimi razlikovanji in sedanjimi boji uveljavi nova pot, namenjena odpuščanju, miru, spravi v enakosti svobodnih in dejanskih pravic. Naša bolečina je še večja in še bolj prestrašena zaradi nasilnih in nerednih odzivov, ki jih je sprožila ta žalostna smrt. Toda naše upanje prav tako raste, ko vidimo, da na vsaki odgovorni strani in iz zdravih src prebivalstva rasteta želja in prizadevanje, da bi iz krivične smrti Martina Luthra Kinga potegnili dejansko zmago nad rasnimi boji ter določili zakone in načine skupnega bivanja, ki bodo skladnejši s sodobno civilizacijo in krščanskim bratstvom.«

Papež Janez Pavel II.

Dvajset let pozneje, 12. septembra 1987, je drug svetniški papež spomnil na sanje afroameriškega voditelja. Sv. Janez Pavel II. je bil na obisku v New Orleansu, kjer se je srečal s tamkajšnjo temnopolto katoliško skupnostjo. Karol Wojtyla je spomnil na dolgo in težko pot afroameriške skupnosti do zmage nad krivico in osvoboditve izpod teže zatiranja.

»V najtežjih urah vašega boja za državljanske pravice sredi razlikovanja in zatiranja,« je poudaril, »je sam Bog vodil vaše korake po poti miru. Pred pričami zgodovine se v spominu tega naroda dviga odgovor nenasilja kot spomenik, ki izkazuje spoštovanje temnopolti skupnosti Združenih držav.«

Janez Pavel II. je govoril o »previdnostni vlogi«, ki jo je imel Martin Luther King ml. »v prispevanju k pravičnemu izboljšanju pogojev temnopoltnih Američanov in posledično k izboljšanju same ameriške družbe.« Podobno kot Pavel VI. je našel posebno uglašenost s krščanskim pogledom na človeško bratstvo, utelešeno v pastorju iz Atlante, ki je vse do točke skrajnega žrtvovanja veroval v rešilno delovanje vere v Kristusa.

Papež Benedikt XVI.

Na takšen pogled se je skliceval tudi Benedikt XVI., ki je med sprejemno slovesnostjo v Washingtonu 16. aprila 2008 poudaril, da je bila vera v Boga »nenehen navdih in usmeritvena moč«, ki je vodila Martina Luthra Kinga v boju »proti suženjstvu in v gibanju za državljanske pravice«.

Papež Benedikt XVI. je te besede izrazito podkrepil dva dni pozneje med srečanjem s hčerko častitega Kinga, Bernice Albertine, ob robu ekumenske slovesnosti v New Yorku.

Papež Frančišek

Sedem let pozneje: prvič v zgodovini papež med rednim zasedanjem nagovori kongres Združenih držav.

Frančišek na Kapitolskem griču predstavi govor o duhu Združenih držav, ob čemer pripomni, da »narod lahko velja za velikega, ko (…) pospešuje kulturo, ki ljudem dopušča sanjati polne pravice za vse svoje brate in sestre, kakor je to počel Martin Luther King ml.«. Za papeža tiste »sanje še vedno navdihujejo vse nas«, ker prebujajo »to, kar je najgloblje in najresničnejše v življenju ljudi«. In kot ob mnogih drugih priložnostih želi poudariti, da ta vrsta sanj ni namenjena sama sebi, ampak »vodijo v delovanje, soudeleženost, zavzemanje«.

Tudi papež Frančišek se je, tako kot njegov predhodnik, srečal s hčerjo častitega Afroameričana, ki je tudi sama aktivistka za državljanske pravice. Tokrat so avdienco z Bernice Albertine priredili v Vatikanu, 12. marca 2018. Srečanje je bilo zasebne narave, vendar je bilo zelo pomenljivo, saj se je zgodilo tri tedne po 50. obletnici uboja Martina Luthra Kinga ml.

Kot je papež zapisal v Poslanici za svetovni dan miru 2017, je Martin Luther King pri zoperstavljanju rasnemu razlikovanju dosegel uspehe, ki »ne bodo nikoli pozabljeni«. Način, s katerim so bili doseženi, ni nič manj vreden od samih rezultatov. »Nenasilje,« je zapisal Frančišek, »udejanjano z odločnostjo in verodostojnostjo, je ustvarilo presunljive rezultate.« Nasprotno pa, kot je poudaril med včerajšnjo splošno avdienco, ko je spregovoril o dogajanju onkraj oceana, »z nasiljem ničesar ne pridobimo, izgubimo pa ogromno«.