O zgodovini papeških obiskov v rojstnem mestu asiškega ubožca poročajo pri spletnem portalu Vatican News, začenjajo pa z januarjem 2002, ko je Frančiškovo mesto izreklo dobrodošlico Janezu Pavlu II. (1978-2005): v Assisiju so se takrat na njegovo povabilo zbrali voditelji vseh velikih svetovnih religij in krščanskih Cerkva, da bi skupaj molili za mir v svetu, štiri mesece po krvavih terorističnih napadih na newyorška dvojčka in druge cilje v Združenih državah Amerike.

»Edinstveni prerok miru«

»Zbrali smo se v Assisiju, kjer vse pričuje o edinstvenem preroku miru po imenu Frančišek. Častijo ga ne le kristjani, temveč tudi mnogi drugi verniki in ljudje, ki so od vere oddaljeni, priznavajo pa njegove ideale pravičnosti, sprave in miru.«

Sv. Frančišek Asiški je predhodnik današnjega medverskega dialoga in razumevanja.

Ni naključje, da je poljski papež za skupno molitev za mir izbral ravno mestece v italijanski Umbriji. Tu je že leta 1986 organiziral svetovni medverski molitveni dan za mir. V duhu sv. Frančiška Asiškega, človeka, ki je s svojim idealom revščine in preprostosti v Cerkvi naredil pravo revolucijo in še danes navdihuje vernike po vsem svetu. V duhu svetnika, ki je leta 1219 v Egiptu prosil za pogovor s sultanom al-Malikom al-Kamilom in tako postal predhodnik današnjega medverskega dialoga in razumevanja.

Janez Pavel II. in verski voditelji na mirovnem romanju po ulicah Assisija FOTO: Vatican Media

Molitve za mir Janeza Pavla II.

»Dejstvo, da smo se zbrali tukaj, ne pomeni, da iščemo in si prizadevamo za nekakšen verski sporazum ali pa da bi se pogajali o svojih verskih prepričanjih. Naše srečanje zgolj pričuje, da mora človeštvo v vsej svoji različnosti pri iskanju miru mobilizirati svoje najgloblje in najbolj žive vire!« (Janez Pavel II. leta 1986 v Assisiju).

Janez je prišel nekaj dni pred začetkom koncila

Pogled v preteklost: prvi papež, ki je obiskal Assisi, je bil Janez XXIII. V 20. stoletju se je sploh prvič zgodilo, da je papež zapustil Rim. Janez XXIII. je z vlakom odpotoval v Loreto in nato v Assisi, kjer je 4. oktobra 1962 obeležil god sv. Frančiška.

Janez XXIII. si je od drugega vatikanskega cerkvenega zbora obetal novo pomlad v vesoljni Katoliški cerkvi.

»Frančišek je bil star 44 let. Pol svojega življenja je iskal bogastvo, vendar zaman – sinu trgovca Bernardoneja se je svet zameril v sebi je začutil nemir. V drugi polovici življenja se je odpravil na pustolovščino, ki se zdi skrajno nespametna, v resnici pa je bil to začetek njegovega poslanstva in neminljive slave. To poslanstvo in slava sta nam pustila zaobljubo, ki jo danes izpolnjujemo za Assisi, za Italijo in za vse narode po svetu.«

Janez XXIII. v Assisiju FOTO: Vatican Media

Janezova zaobljuba bolj spominja na molitev. Čez nekaj dni je v baziliki sv. Petra slovesno odprl zasedanje drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Papež, ki je imel pred seboj še leto dni življenja, si je od njega obetal novo pomlad v vesoljni Katoliški cerkvi.

Pavel in mož bolečin

Pavel VI. (1963-78), Janezov naslednik, je poudarke zastavil drugače. Pri sv. Frančišku je izpostavljal predvsem svetopisemski tip moža bolečin. Svetnik iz Assisija je namreč prejel tudi Jezusove rane.

»Vaša duhovnost ne more odvračati pogleda od pasijona! Pasijon ima dvojni pomen: pomeni gorečo zahtevo, pomeni pa tudi trpljenje. Strast, ki jo je sv. Frančišek občutil do Jezusovega pasijona … njegove stigme so pridiga za večnost. Frančišek je bolj goreče pridigal s svojim izkrivljenim, trpečim, s samokaznovanjem zaznamovanim telesom kakor s svojim glasom.«

Ali sploh lahko krščanstvo ločimo od križa?

To je Pavel VI. dejal leta 1971 v nagovoru Frančiškovim redovnikom. »Vaša odločitev, da mu sledite, vas vabi in obvezuje, da razumete tudi ta drugi, bistveni vidik ne le frančiškanskega duha, temveč celotnega krščanstva. Ali sploh lahko krščanstvo ločimo od križa?« Papeža, ki se je v zadnjih letih svojega pontifikata, še posebej po posmehu, ki ga je bil deležen po izidu okrožnice Humanae Vitae, čutil vedno bolj nerazumljenega, je navdihnil mučenec Frančišek.

Drugače se je Pavel VI. izrazil o frančiškanskem idealu revščine. »Revščina je sporen izraz – celo v evangeliju. Jezus uboge imenuje blažene, in vsi, ki prisluhnejo evangeliju, se nato osredinijo na uboge, da bi jih osvobodili trpljenja in revščine. To je skorajda nasprotje – precej očitno. Če so blaženi, ker so ubogi, potem je bolje, da ostanejo revni! Torej – ali je revščina nekaj dobrega ali ne?«

Papež Pavel VI. FOTO: Vatican Media

Frančišek Asiški kot pobudnik idej za »Populorum progressio«

Papež to tako jasno izrazi, ker ravno pri tem vidi trk »velikih ideoloških in socialnih tokov našega časa«, komunizma in kapitalizma. Napredek moderne je usmerjen v »neomejeno kopičenje bogastva, na preobrazbo stvari v dobrine«.

Pavel VI. v pojmovanju revnih vidi trk velikih ideoloških in socialnih tokov našega časa, komunizma in kapitalizma.

»Bojno polje je področje gospodarstva, pa tudi sociologije in politike. To je tudi bojno polje narodnih in mednarodnih sporov. Zdi se, da vprašanja posedovanja dobrin na tem svetu neizprosno delijo ljudi.« V svoji družbeni okrožnici Populorum progressio (O delu za razvoj narodov) poskuša Pavel VI. najti odgovor nanje. »Veste, kako revščina v evangeljskem smislu pomeni, da smisla svojega življenja ne usmerimo v ta svet, ne v njegova bogastva in zadovoljitve, ne v zemeljsko, temveč v nebeško kraljestvo.«

Benedikt in »velikan svetosti«

In še en drugačen pogled na sv. Frančiška Asiškega: tokrat pogled Benedikta XVI. (2005-13), nemškega papeža – ki se sicer zgleduje po sv. Benediktu iz Nursije, v umbrijskem Frančišku pa vidi »velikana svetosti«.

»Kdo ne pozna sv. Frančiška Asiškga, ustanovitelja frančiškanov? Mnogi ljudje – tudi onkraj meja Cerkve – so navdušeni nad tem, kako je živel ideale revščine, pripravljenosti za pomoč bližnjemu, veselja, bratstva in ljubezni do stvarstva,« je med splošno avdienco leta 2010 dejal Benedikt XVI., ki je v svojem pontifikatu dvakrat potoval v Assisi.

Papež Benedikt XVI. leta 2011 FOTO: Vatican Media

»Toda kdor želi razumeti Frančiška Aisškega, se mora vprašati o koreninah vsega tega: Frančišek je želel biti podoben Kristusu; želel je opazovati Jezusa v evangeliju, ga ljubiti iz vsega srca in prevzeti njegove kreposti. Etape njegovega življenjepisa nam kažejo, kako je Bog tega sina premožnega trgovca in častihlepnega viteza dokončno privedel do spreobrnjenja.«

V prostem nagovoru je teološkemu papežu Benediktu XVI. glede Frančiška prišlo na misel predvsem tole: »Potem ko se je odpovedal svoji dediščini, je najprej živel kot puščavnik pri majhni, razpadli cerkvici zunaj Assisija. Leta 1208, v starosti 27 let, je začutil Kristusov klic, naj oznanja Božjo besedo. Kmalu so se mu pridružili tudi prijatelji, s katerimi – ob podpori tedanjega papeža – ustanovil frančiškanski red.«

Vera sv. Frančiška in njegova vnema za evangelij nista poznali meja. (papež Benedikt XVI.)

Tudi Benedikt izpostavlja medversko pionirsko vlogo Frančiška Asiškega. Na svetovno molitveno srečanje za mir, ki ga je nemški papež priredil v slogu svojega predhodnika Janeza Pavla II. v Assisiju, je povabil ne le pripadnike drugih religij, temveč tudi neverujoče.

»Vera sv. Frančiška in njegova vnema za evangelij nista poznali meja, zato je leta 1219 – kljub žgočim sporom v tedanjem svetu – obiskal muslimanskega sultana v Egiptu, pa tudi Sveto deželo, se oboroženemu sporu med kristjani in muslimani v križarskih vojnah zoperstavil z dialogom ljubezni in resnice ter s tem odprl novo obdobje, ki ga šele danes poskušamo resnično nadaljevati …«

Papež Frančišek leta 2020 v asiškem Sacro Convento FOTO: Vatican Media

In nato je prišel Frančišek, papež

Z jezuitom Jorgejem Mariem Bergogliom smo leta 2013 prvič dobili papeža z imenom Frančišek. In z okrožnico Hvaljen, moj Gospod je vrstica iz Frančiškove Sončne pesmi oz. Hvalnice stvarstva prvič našla pot v naslov papeškega dokumenta. Preprostost, zavzemanje za stvarstvo, približevanje drugim religijam: argentinski pontifikat prevzema številne teme svetnika iz italijanske Umbrije.