Frančišek je želel s pismom osvetliti razloge za objavo omenjenega dokumenta. Po izdanem dovoljenju za vzporedno uporabo Rimskega misala, ki ga je razglasil sv. Pij V., in tistega, ki ga je razglasil sv. Pavel VI., naj bi v Katoliški cerkvi razrešili razkol z gibanjem, ki ga je vodil nadškof Lefebvre, in dosegli vnovično edinost. Papež po poizvedovanju ugotavlja, da ta edinost v zadnjih letih ni bila dosežena in da so se razdalje med zagovorniki ene in druge oblike obreda le še povečale, razlike utrdile, ustvarila pa so se še dodatna nasprotja, »ki Cerkvi povzročajo rane in zavirajo njeno pot, ko jo izpostavljajo nevarnosti delitev«.

Papeža »žalostijo zlorabe pri obhajanju bogoslužja na eni in na drugi strani«. Po njegovem mnenju »dvomiti v 2. vatikanski koncil pomeni dvomiti v same namene Očetov … ter navsezadnje dvomiti v Svetega Duha, ki vodi Cerkev«. Zato želi v luči 2. vatikanskega koncila osmisliti svojo odločitev in spremeniti dovoljenje svojih predhodnikov na papeškem položaju. Škofje vesoljne Cerkve, piše Frančišek, poudarjajo polno, zavestno in dejavno udeležbo vsega Božjega ljudstva pri bogoslužju, in rimski obred, ki se je skozi stoletja večkrat prilagodil potrebam časa, tudi po 2. vatikanskem koncilu, »ni zgolj ohranjen, temveč je tudi prenovljen v zvestem spoštovanju izročila«.

Bogoslužna obhajanja niso zasebna dejanja, temveč obhajanja Cerkve, ki je zakrament edinosti.

Sveti oče k utemeljitvi svoje odločitve kot sklepni razlog dodaja naslednje: »V besedah in stališčih mnogih postaja vedno bolj očitna tesna povezanost med izbiranjem obhajanj po bogoslužnih knjigah pred 2. vatikanskim koncilom in zavračanjem Cerkve ter njenih ustanov v imenu tiste, ki jo imajo za 'pravo Cerkev'. Gre za vedenje, ki nasprotuje edinosti, ko spodbuja k delitvam – »Jaz sem Pavlov, jaz pa Apolov, jaz pa Kefov, jaz pa Kristusov« - proti čemur se je odločno odzval apostol Pavel.« Papež se zaradi obrambe edinosti Kristusovega telesa čuti prisiljenega preklicati dovoljenje, ki sta ga podelila njegova predhodnika, kajti »bogoslužna obhajanja niso zasebna dejanja, temveč obhajanja Cerkve, ki je zakrament edinosti, in morajo biti opravljena v občestvu s Cerkvijo«.

Frančišek v pismu škofom »trdno odločen razveljavlja vse predpise, navodila, dovoljenja in običaje pred tem motuproprijem« in izjavlja, »da so edini izraz pravila molitve (lex orandi) rimskega obreda bogoslužne knjige, ki sta jih razglasila sveta papeža Pavel VI. in Janez Pavel II. v skladu z odloki 2. vatikanskega koncila«. Namen prenove rimskega misala je namreč želja, da »verniki tej skrivnosti vere ne bi prisostvovali kot tuji ali nemi gledalci, ampak da bi se s polnim razumevanjem obredov in molitev, zavestno, pobožno in dejavno udeleževali svetega dogajanja«. Cerkvi naj bi bilo omogočeno, »da bi v različnosti jezikov dvigala k Bogu eno samo in isto molitev, ki bi izražala njeno edinost«, to edinost pa papež po lastnih besedah namerava »znova vzpostaviti v celotni Cerkvi rimskega obreda«.