V novi kolumni za ameriško katoliško agencijo CNA profesor teologije in avtor številnih publikacij zatrjuje, da je papeževe nedavne intervjuje potrebno razumeti v luči njegove misijonarske vizije za Cerkev, ne pa kot osamljenih izjav.

»Ključ za ustrezno razlago izjav papeža Frančiška najdemo v njegovi viziji Cerkve«, je dr. Edward Sri, profesor za svetopisemske študije in teologijo na Avguštinskem inštitutu, zapisal v svojem zadnjem prispevku z naslovom »Kako osmisliti besede papeža Frančiška: krščanske ambicije pri evangelizaciji in ponižnost dialoga«.

Na videz nepovezani komentarji svetega očeta o moralnih vprašanjih, kot so denimo splav, istospolne zakonske zveze in kontracepcija, so bili tako navdušeno sprejeti kot tudi zavrnjeni, pojavil pa se je tudi strah pred »radikalnim umikom od katoliškega moralnega nauka o omenjenih vprašanjih«. Po mnenju dr. Srija pa ne smemo potegniti zaključkov iz drobtinic papeževih pogovorov za medije, temveč bi morali verniki pred očmi imeti njegovo celostno vizijo za vesoljno Cerkev, ki je očitno misijonarsko naravnana.

»Sveti oče trdi, da si želi Cerkve, ki ne le odpira vrat ljudem, ampak se tudi sama podaja v svet: k tistim kristjanom, ki jim je vseeno, h katoličanom, ki ne obiskujejo več svete maše, in celo k nevernim, kot je denimo Eugenio Scalfari«,” piše dr. Sri z mislijo na oktobrski pogovor svetega očeta z uglednim italijanskim časnikarjem, samooklicanim ateistom.

Dr. Sri spominja na papeževo primerjavo, da je Cerkev kot poljska bolnišnica, katere naloga je obravnava kritičnih poškodb, da bi uspela rešiti pacientovo življenje. Šele potem, ko so oskrbljene »najhujše rane«, lahko zdravnik poskrbi za »druge vidike, ki sodijo k zdravemu načinu življenja«. Ameriški teolog pojasnjuje, da cerkveni nauk, »ločen od konteksta ljubečega Božjega načrta za naše odrešenje«, lahko deluje kot nekakšen »seznam zastarelih pravil, ki jih vsiljujemo sodobnemu človeku«.

Zdaj, ko živimo v vedno bolj sekulariziranem svetu, je potrebno več ljudi kot kadar koli poprej izpostaviti Božji ljubezni in milosti, ne pa od njih najprej zahtevati, da živijo krščansko moralo, saj je ta »odgovor na Božjo ljubezen do človeka in našega življenja v Jezusu Kristusu«.

Papeževi komentarji so znamenje »novih poudarkov«, na kakšen način bi morali oznanjevati vero na »misijonskem področju«, torej v postmodernističnem svetu. »Ljudje potrebuje začetno oznanjevanje evangelija, da bi lahko razumeli kontekst cerkvenega moralnega nauka«, pojasnjuje profesor Sri. »Potrebujejo pa tudi upanje in spodbudo, ki ju je človek deležen preko milosti, da si prizadeva za dobro, četudi je to pogosto izredno zahtevna naloga«.

Tako kot v Novi zavezi tudi papež Frančišek uporablja različne načine, da se dotakne ljudi - najprej oznanja evangelij, nato pa iz povedanega izpelje moralni nauk, kot lahko beremo v Apostolskih delih in v Pavlovih pismih. »V Apostolskih delih Peter in Pavel sprva oznanjata vero tistim, ki evangelija še niso slišali, na drugačen način, kakor Pavel kasneje v svojih pismih poučuje vernike v uveljavljenih krščanskih skupnostih«, pojasnjuje dr. Sri. Apostoli, ki se niso bali spregovoriti o zahtevnih moralnih vprašanjih, so uporabljali različne pristope za različne skupine ljudi. Nekateri nagovori so namenjeni takim, ki Jezusa še ne poznajo, nekateri pa spreobrnjenim vernikom, ki so težko vztrajali v krščanskem načinu življenja.

Papež, tako kot mitničar Matej, sam sebe vidi predvsem kot »grešnika, na katerega se je ozrl Gospod«. »In s takšnim ravnanjem«, piše dr. Sri, »nas vse vabi, da ga posnemamo.«

Vir: CNA

Foto: CNA