To tematiko v svojem podkastu obravnava Michael O’Loughlin, časnikar in sodelavec jezuitske revije America, ki je pred kratkim izdal tudi knjigo z naslovom »Hidden Mercy: AIDS, Catholics and the Untold Stories of Compassion in the Face of Fear.« (Skrito usmiljenje: aids, katoličani in zamolčane zgodbe sočutja v obličju strahu, op. prev.), poroča spletni portal Vatican News.

Mnogi duhovniki, redovnice in laiki so s prostovoljnim delom za bolnike z aidsom tvegali svoje življenje in ugled.

Sveti oče se z zahvalo obrača predvsem na tiste duhovnike, redovnice in laike, ki so za omenjene bolnike skrbeli v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila smrtnost okuženih s tedaj še neznanim virusom in posledično obolelih z aidsom skoraj stoodstotna. Papež pri tem omenja njihovo usmiljenje, saj so mnogi s prostovoljnim delom tvegali svoje življenje in ugled.

Frančišek v kratkem pismu piše: »Hvala, ker ste osvetlili življenja in pričevanja številnih duhovnikov, redovnic in laikov, ki so se odločili za spremljanje, podporo in pomoč svojim bratom in sestram, okuženim z virusom HIV in obolelim z aidsom, ob velikem tveganju za svoj lastni poklic in ugled.«

Ti ljudje so dopustili, da se jih je dotaknilo Očetovo usmiljenje.

»Namesto brezbrižnosti, odtujenosti in celo obsojanja,« nadaljuje papež, »so ti ljudje dopustili, da se jih je dotaknilo Očetovo usmiljenje in so dopustili, da je začelo delovati tudi v njihovem življenju; usmiljenje, ki je zaupno, tiho in skrito, še vedno pa sposobno ohranjati in obnavljati življenje in zgodovino za vsakogar izmed nas.«

Cerkveno poslanstvo oskrbe in pomoči

Oskrba in pomoč bolnikom z aidsom, vključno z duhovno oskrbo, je danes del cerkvenega poslanstva, vendar nekdaj ni bilo tako. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki v bolnikih v Združenih državah Amerike odkrili takrat novo, smrtonosno bolezen, v zgodnji fazi asimptomatično in visoko nalezljivo, se je med ljudmi hitro razširil strah, ki je privedel do diskriminacije in stigmatizacije vseh, tudi domnevno okuženih.

AIDS so sprva celo povezovali s pojavom istospolne usmerjenosti.

V New Yorku, kjer je bila stopnja okužb posebej visoka, so bolnike z aidsom včasih zavračali celo v bolnišnicah. To je prizadelo predvsem istospolno usmerjene, saj je bilo med njimi daleč največ okuženih in obolelih. Bolezen so sprva celo povezovali s pojavom istospolne usmerjenosti. Homoseksualci so bili dolgo časa deležni odpovedi na delovnem mestu, zavračali so jih v cerkvenih občestvih, ker so mnogi cerkveni predstavniki virus označevali kot »Božjo kazen za nemoralno spolno vedenje«.

Odnos do obolelih z aidsom se je sčasoma izboljšal

To mnenje je veljalo več let, tudi po tem, ko so za aidsom začeli bolj množično obolevati heteroseksualci, odvisniki od drog in hemofiliki. Šele leta 1982 je bolezen dobila ime AIDS (Acquired Immuno Deficiency Syndrome/Sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti).

Naš bližnji je v prvi vrsti oseba, nekdo z resničnim, določenim obrazom.

Odnos do obolelih z aidsom se je sčasoma izboljšal, tudi v Katoliški cerkvi. Papež Frančišek je leta 2008, ko je bil še nadškof v argentinski prestolnici Buenos Aires, na veliki četrtek umil noge 12 osebam, okuženim z virusom HIV in obolelim z aidsom. Januarja 2019 je med apostolskim potovanjem v Panamo, kjer se je udeležil svetovnega dneva mladih, obiskal ustanovo Casa Hogar Buen Samaritano, kjer skrbijo za večje število okuženih z virusom HIV.

Papež je takrat opozoril, kako nam »usmiljeni Samarijan kaže, bodisi v priliki ali pa v naših domovih, da je naš bližnji v prvi vrsti oseba, nekdo z resničnim, določenim obrazom, ne pa nekaj, čemur bi se morali izogniti ali ga spregledati, ne glede na to, v kakšnem položaju je tisti trenutek«.