Neki duhovnik je odpotoval v Rim na sprejem pri Janezu Pavlu II. v Vatikanu. Ko je stopal proti baziliki sv. Petra, ga je pot peljala mimo ene izmed rimskih cerkva. Odločil se je, da se bo v njej ustavil in nekaj zmolil. Na pragu cerkve je zagledal brezdomca, ki se mu je zdel znan. Vstopil je, nekaj trenutkov molil, nato pa spet stopil ven. Spomnil se je, na koga ga brezdomec spominja: na brata semeniščnika, s katerim je bil hkrati posvečen v duhovnika! Zmeden je stopil k njemu in ga ogovoril. Brezdomec mu je s težavo priznal, da je pustil duhovništvo. Duhovniku se je trgalo srce, vendar je lahko z njim govoril le nekaj minut, potem pa je moral pohiteti na dogovorjeni sprejem pri papežu. Že je stopal proti Vatikanu in kmalu se je znašel med množico ljudi, ki so v vrsti prav tako čakali na sprejem pri papežu.

V trenutku, ko je stopil pred svetega očeta, je pozabil na vse napotke, ki jih je dobil, in prekršil pravila protokola: padel je pred Janeza Pavla II., mu povedal za s...