V Cerkvi v Sloveniji smo se na ta dan pripravljali s Tednom molitve za duhovne poklice.

Poslanica papeža Frančiška za 60. svetovni dan molitve za poklice

Poklicanost: milost in poslanstvo

Dragi bratje in sestre, predragi mladi!

Svetovni dan molitve za poklice, ki ga je leta 1964 razglasil sv. Pavel VI. med drugim vatikanskim koncilom, obhajamo že šestdesetič. Ta previdnostna pobuda želi pomagati članom Božjega ljudstva, osebno in v skupnosti, odgovoriti na klic in poslanstvo, ki ga Gospod zaupa vsakemu v današnjem svetu z njegovimi ranami in upanji, njegovimi izzivi in pridobitvami.

Poklicani smo k pričevanjski veri, ki močno utrjuje vez med življenjem milosti po zakramentih in cerkvenim občestvom ter apostolatom v svetu.

Letos vam predlagam, da razmišljate in molite ob temi »Poklicanost: milost in poslanstvo«. Gre za dragoceno priložnost, da znova z začudenjem odkrijemo, kako je Gospodov klic milost, zastonjski dar, istočasno pa obveznost, da gremo, da odidemo ven, da bi prinesli evangelij. Poklicani smo k pričevanjski veri, ki močno utrjuje vez med življenjem milosti po zakramentih in cerkvenim občestvom ter apostolatom v svetu. Kristjan, ki ga poživlja Duh, se pusti pozvati bivanjskim obrobjem in je občutljiv za človeške drame, saj se vedno dobro zaveda, da je poslanstvo Božje delo in ga ne uresničujemo sami, ampak v cerkvenem občestvu, skupaj z brati in sestrami, pod vodstvom pastirjev. Kajti Božje sanje so vedno bile in vedno bodo: da živimo z Njim v občestvu Ljubezni.

»Izvoljeni pred stvarjenjem sveta«

Apostol Pavel nam odpira čudovito obzorje: v Kristusu nas je Bog Oče »pred stvarjenjem sveta izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje« (Ef 1,4-5). Te besede nam omogočijo, da vidimo življenje v njegovem polnem pomenu: Bog nas »spočne« po svoji podobi in podobnosti in hoče, da smo njegovi otroci. Ustvarila nas je Ljubezen, za ljubezen in z ljubeznijo in ustvarjeni smo, da ljubimo.

Božja domišljija, ki nas kliče, je neskončna.

V teku življenja nas ta klic, ki je zapisan v vlakna našega bitja in je nosilec skrivnosti sreče, po delovanju Duha dosega na vedno nov način, razsvetli naš razum, vlije moč volji, nas napolni z začudenjem in nam razvnema srce. Včasih celo nepričakovano vdre. Tako je bilo zame 21. septembra 1953, ko sem na poti na letno študentsko praznovanje začutil spodbudo, naj vstopim v cerkev in se spovem. Tisti dan je spremenil moje življenje in v njem pustil pečat, ki traja še danes. Vendar pa si Božji klic k podaritvi samega sebe utira pot postopoma, med potjo: v stiku z osebno revščino, med molitvijo, po zaslugi jasnega evangeljskega pričevanja, pri branju, ki nam odpre um, ko poslušamo Božjo Besedo in se čudimo, da nagovarja prav nas, v nasvetu nekega brata ali sestre, ki nas spremlja, v molitvi ali v žalovanju … Božja domišljija, ki nas kliče, je neskončna.

Njegova pobuda in njegov zastonjski dar čakata na naš odgovor. Poklicanost je »preplet Božje izbire in človeške svobode«. Gre za dinamičen in spodbuden odnos, ki ima za sogovornika Boga in človekovo srce. Tako je dar poklicanosti kot Božje seme, ki vzklije v zemlji našega življenja, nas odpre Bogu in nas odpre drugim, da bi z njimi delili najdeni zaklad. To je temeljna struktura tega, kar razumemo pod poklicanostjo: Bog ljubeče kliče in mi hvaležni ljubeče odgovarjamo. Sami sebe odkrivamo kot sinove in hčere istega Očeta in se prepoznamo kot bratje in sestre med seboj. Sveta Terezija Deteta Jezusa je, ko je končno »videla« to resničnost, vzkliknila: »Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je ljubezen! Našla sem svoje mesto v Cerkvi […]. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve!«

»Jedro« krščanske poklicanosti je posnemati Jezusa Kristusa. FOTO: Tatjana Splichal

»Jaz sem poslanstvo na tej zemlji«

Kot smo rekli, Božji klic vsebuje poslanje. Ni poklicanosti brez poslanstva. In ni sreče in polnega uresničenja samega sebe ne da bi drugim ponudili novo življenje, ki smo ga našli. Božji klic k ljubezni je doživetje, ki ga ne moremo zamolčati. »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« je vzklikal sv. Pavel (1 Kor 9,16). In Prvo Janezovo pismo se začne takole: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke – to je učlovečeno Besedo – to vam oznanjamo, da bi bilo naše veselje dopolnjeno« (prim. 1,1-4).

Pred petimi leti sem v Apostolski spodbudi Veselite in radujte se takole nagovoril vsakega kršenega in krščeno: »Tudi ti čutiš potrebo, da bi razumel svoje življenje kot poslanstvo« (št. 23). Da, kajti vsi, brez izjeme, lahko rečemo: »Jaz sem poslanstvo na tej zemlji, in zaradi njega sem prišel na ta svet« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 273).

Naj se vsak čuti poklicanega, da vstane in se v naglici odpravi, z gorečim srcem!

Skupno poslanstvo vseh nas kristjanov je, da z veseljem v vsaki situaciji z obnašanjem in z besedami pričujemo to, kar doživljamo, ko smo z Jezusom in v njegovi skupnosti, ki je Cerkev. To se zatem prevede v telesna in duhovna dela usmiljenja, v sprejemajoč in blag način življenja, ki je sposoben bližine, sočutja in nežnosti, in nasprotuje toku kulture odmetavanja in brezbrižnosti. Postati bližnji, kot usmiljeni Samarijan (prim. Lk 10,25-37), nam omogoči razumeti, kaj je »jedro« krščanske poklicanosti: posnemati Jezusa Kristusa, ki je prišel, da bi stregel in ne da bi mu stregli (prim. Mr 10,45).

To misijonarsko delovanje se ne rodi le iz naših sposobnosti, namenov ali načrtov, ne iz naše volje in tudi ne iz našega prizadevanja za uresničevanje kreposti, ampak iz globokega izkustva z Jezusom. Šele tedaj lahko postanemo priče Nekoga, nekega Življenja, in to nas naredi za »apostole«. Takrat se prepoznamo kot »zaznamovani« za to poslanstvo, da prinašamo luč, blagoslavljamo, oživljamo, dvigamo, ozdravljamo, osvobajamo (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 273).

Evangeljska ikona te izkušnje sta emavška učenca. Po srečanju z vstalim Jezusom sta drug drugemu zaupala: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Lk 24,32). V njiju lahko vidimo, kaj pomeni imeti goreča srca in noge na poti.« To si želim tudi za prihodnji Svetovni dan mladih v Lizboni, ki ga z veseljem pričakujem in katerega geslo je: »Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39). Naj se vsak čuti poklicanega, da vstane in se v naglici odpravi, z gorečim srcem!

Emavška učenca. FOTO: Vatican Media

Poklicani skupaj: sklicani

Evangelist Marko pripoveduje o trenutku, ko je Jezus poklical k sebi dvanajst učencev, vsakega po njegovem imenu. Postavil jih je, da bi bili z njim in da bi jih poslal oznanjat, ozdravljat bolezni in izganjat demone (prim. Mr 3,13-15). Tako je Gospod postavil temelje svoji novi skupnosti. Dvanajsteri so bili iz različnih družbenih okolij in poklicev in niso pripadali najpomembnejšim družbenim kategorijam. Evangeliji nam potem pripovedujejo še o drugih klicih, na primer o klicu dvainsedemdesetih učencev, ki jih je Jezus poslal po dva in dva (prim. Lk 10,1).

Cerkev je Ekklesía, grški pojem, ki pomeni: zbor ljudi, poklicanih, sklicanih, da tvorijo skupnost misijonarskih učencev in učenk Jezusa Kristusa, ki so zavezani, da med seboj živijo njegovo ljubezen (prim. Jn 13,34; 15,12) in jo širijo med vsemi, da bi prišlo Božje kraljestvo.

V Cerkvi smo vsi služabniki in služabnice, glede na različne poklice, karizme in službe.

V Cerkvi smo vsi služabniki in služabnice, glede na različne poklice, karizme in službe. Poklicanost k darovanju sebe v ljubezni, ki je skupna vsem, se razvija in konkretizira v življenju krščanskih laikov, ki so zavzeti za izgradnjo družine kot majhne domače cerkve in za prenovo različnih okolij v družbi s kvasom evangelija; v pričevanju posvečenih mož in žena, ki so se popolnoma podarili Bogu za brate in sestre kot preroštvo Božjega kraljestva; v posvečenih služabnikih (diakonih, duhovnikih, škofih), ki so postavljeni v službo Besede, molitve in občestva svetega Božjega ljudstva. Samo v odnosu z vsemi drugimi pride vsaka posamezna poklicanost v Cerkvi v polnosti do izraza s svojo lastno resnico in bogastvom. V tem smislu je Cerkev poklicna simfonija, v kateri so vse poklicanosti združene in ločene v harmoniji ter skupaj »v izhodu«, da bi v svet izžarevale novo življenje Božjega kraljestva.

Milost in poslanstvo: dar in naloga

Dragi bratje in sestre, poklicanost je dar in naloga, vir novega življenja in resničnega veselja. Naj molitvene in animacijske pobude, povezane s tem dnevom, okrepijo občutljivost za poklicanost v naših družinah, v naših župnijskih skupnostih in v skupnostih posvečenega življenja, v cerkvenih združenjih in gibanjih. Duh vstalega Gospoda naj nas otrese brezbrižnosti in nam podari simpatijo in empatijo, da bomo vsak dan živeli prerojeni kot otroci Boga Ljubezni (prim. 1 Jn 4,16) in da bomo tudi s svoje strani rodovitni v ljubezni ter sposobni prinašati življenje povsod, zlasti tja, kjer so izključenost in izkoriščanje, revščina in smrt, da se bodo tako širili prostori ljubezni in bo Bog vedno bolj kraljeval na tem svetu.

Gospod Jezus, pritegni tudi danes k sebi goreče in plemenite fante iz naših družin ter jih naredi za svoje učence in služabnike.

Naj nas na tej poti spremlja molitev, ki jo je sestavil sv. Pavel VI. za 1. svetovni dan za poklice, 11. aprila 1964: »Gospod Jezus, božji pastir duš, ti si poklical apostole, da bi postali ribiči ljudi. Pritegni tudi danes k sebi goreče in plemenite fante iz naših družin ter jih naredi za svoje učence in služabnike. Zbudi v njih željo po zveličanju vseh ljudi […] Pokaži jim obzorja vsega sveta […]. Naj odgovorijo tvojemu klicu, da bodo na zemlji nadaljevali tvoje delo odrešenja in gradili tvoje skrivnostno telo, ki je Cerkev in naj postanejo 'sol zemlje' in 'luč sveta' (Mt 5,13).«
Naj vas spremlja in varuje Devica Marija. Z mojim blagoslovom.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 30. aprila 2023, na 4. velikonočno nedeljo