O tem je sveti oče danes, v sredo, 22. septembra, spregovoril pri splošni avdienci. V nadaljevanju si preberite nekaj poudarkov njegovega današnjega nagovora. 

»Moje romanje je bilo molitveno romanje v srce Evrope, ki se je začelo z adoracijo in sklenilo z ljudsko pobožnostjo. Moliti, kajti k temu je poklicano predvsem Božje ljudstvo: častiti, moliti, hoditi, romati, pokoriti se in pri tem čutiti mir in veselje, ki nam ju daje Gospod. Naše življenje mora biti takšno: častiti, moliti, hoditi, romati, pokoriti se. To je posebej pomembno na evropski celini, kjer je Božja navzočnost razvodenela v potrošništvu in se izgublja v mešanici starih in novih ideologij. To oddaljuje od domačnosti z Gospodom, od domačnosti z Bogom. Tudi v tem kontekstu odgovor, ki ozdravlja, prihaja iz molitve, pričevanja in ponižne ljubezni.« 

V središču mora biti ponižna ljubezen, ki služi.

»To potovanje je bilo romanje h koreninam. Ko sem srečal brate škofe, tako v Budimpešti kot v Bratislavi, sem se lahko dotaknil hvaležnega spomina na korenine vere in krščanskega življenja, ki so žive v svetlem zgledu pričevalcev vere, kot sta kardinala Mindszenty in Korec ter blaženi škof Pavel Peter Gojdič. Korenine, ki segajo globoko v deveto stoletje, vse do evangelizacijskega dela svetih bratov Cirila in Metoda, ki sta spremljala to potovanje v nevidni prisotnosti. Moč teh korenin sem zaznal pri obhajanju božanske liturgije v bizantinskem obredu v Prešovu, na praznik Svetega Križa. V pesmih sem čutil utripanje srca zvestega ljudstva, ki ga je izklesalo veliko trpljenje, povzročeno zaradi vere.«

Ni molitve brez spomina.

»To upanje evangelija, ki sem ga lahko videl na potovanju, se uresniči in postane konkretno, če ga povežemo s še eno besedo: skupaj. Upanje nikoli ne razočara, upanje nikoli ne hodi samo, ampak skupaj. V Budimpešti in na Slovaškem smo se znašli skupaj z različnimi obredi Katoliške cerkve, skupaj z brati in sestrami drugih krščanskih veroizpovedi, skupaj z brati Judi, skupaj z verniki drugih verstev, skupaj z najšibkejšimi. To je edina pot, saj bo prihodnost polna upanja, če bomo v njej skupaj in ne sami. To je pomembno.«

Po tem potovanju je v mojem srcu velika zahvala. Hvala škofom in civilnim oblastem, hvala madžarskemu in slovaškemu predsedniku, hvala vsem sodelavcem pri organizaciji, hvala številnim prostovoljcem, hvala vsem, ki ste molili. Prosim, dodajte še eno molitev, da bi semena, posejana med potovanjem, obrodila dobre sadove.