»Da bi sprejeli, kdo v resnici smo in kako dragoceni smo, moramo kot del sebe sprejeti moške in ženske, od katerih izhajamo. Ti niso mislili zgolj nase, temveč so nam posredovali zaklad življenja,« je papež po navedbah spletnega portala Crux dejal v včerajšnjem nagovoru med slovesnim bogoslužjem na praznik sv. Ane na stadionu Commonwealth v Edmontonu.

Stari starši so nas naučili, da so dobrota, nežna ljubezen in modrost trdne korenine človeštva.

Stari starši, je dejal sveti oče, so tisti, »ki so nas brezpogojno ljubili, ne da bi kar koli pričakovali v zameno«, in po njihovi zaslugi »smo prejeli božanje zgodovine, ki je bila pred nami: naučili smo se, da so dobrota, nežna ljubezen in modrost trdne korenine človeštva«.

Bogoslužja s papežem na največjem stadionu v Kanadi se je udeležilo več tisoč ljudi. Praznik sv. Ane je med kanadskimi katoličani zelo priljubljen: Jezusovo babico častijo predvsem v tamkajšnjih staroselskih skupnostih.

FOTO: Vatican Media

Staroselske skupnosti visoko cenijo starejše

Pozneje je papež obhajal še molitveno bogoslužje ob Jezeru sv. Ane, na enem najbolj priljubljenih romarskih krajev v Severni Ameriki, ki je posebej dragocen za staroselske kristjane; romarji, ki vsako leto prihajajo tja, verjamejo v njegovo zdravilno moč. Prvi misijon na tem kraju je leta 1842 ustanovil kanadski duhovnik Jean-Baptiste Thibault. Z leti se je število romanj k Jezeru sv. Ane povečevalo in danes je razširjen običaj, da verniki kraj obiščejo v dneh okoli praznika sv. Ane.

Stari starši nas učijo, da ljubezen ni nikoli prisila, da drugim nikoli ne odvzame notranje svobode.

Odločitev papeža Frančiška, da obišče omenjeno svetišče, in njegov nagovor, v katerem je izpostavil vlogo starih staršev in ostarelih v našem življenju in družbi, sta še posebej pomembna za staroselske skupnosti, ki visoko cenijo starejše in menijo, da je vloga babic prav posebej pomembna. Papež je v včerajšnjem nagovoru poudaril, kako so stari starši tisti, ki učijo, »da ljubezen ni nikoli prisila, da drugim nikoli ne odvzame notranje svobode«.

FOTO: Vatican Media

S spoštovanjem ostarelih gradimo prihodnost

»Naučimo se, da nikoli ne bomo zatirali vesti drugih, da nikoli ne bomo omejevali svobode ljudi okoli sebe, predvsem pa, da nikoli ne bomo pozabili na ljubezen in spoštovanje do tistih, ki so bili pred nami in so nam zaupani kot dragocen zaklad, ki ohranja zgodovino, večjo od njih samih«, je dejal Frančišek in zatrdil, da bi morali biti stari starši »vir tolažbe v trenutkih razočaranja in modrosti v trenutkih težav«.

Udeležence je spraševal, kakšno vlogo imajo stari starši in ostareli v njihovem življenju, ter vztrajal, kako nujno je »v megli pozabe, ki prežema naše viharne čase, da negujemo svoje korenine, da molimo za svoje prednike in z njimi, da posvetimo čas spominu in varovanju njihove zapuščine«. »Tako raste družinsko drevo, tako se gradi prihodnost,« je dejal sveti oče in dodal, da imajo stari starši neprecenljivo vlogo ne le pri ohranjanju preteklosti, temveč tudi pri pisanju prihodnosti.

Kakšno družbo želimo zgraditi? Družbo, ki temelji na osebnem dobičku ali na bratstvu? Svet v vojni ali svet v miru? Razdejano stvarstvo ali dom, ki bo še naprej gostoljuben?

»Stari starši, ki so hodili pred nami, ostareli, ki so za nas sanjali in upali ter se za nas veliko žrtvovali, nam postavljajo bistveno vprašanje: kakšno družbo želite zgraditi? ... Družbo, ki temelji na osebnem dobičku ali na bratstvu? Svet v vojni ali svet v miru? Razdejano stvarstvo ali dom, ki bo še naprej gostoljuben?« tako papež Frančišek. Spregovoril je tudi o pomenu izročila in zbrane pri bogoslužju opozoril, naj bodo previdni, »da ne bi zapadli v karikaturo izročila, ki ni navpična, od korenin do sadov, temveč vodoravna - naprej in nazaj«: »Tako pojmovano izročilo nas vodi le v nekakšno nazadnjaško kulturo, v zatočišče zaverovanosti vase, ki preprosto uokvirja sedanjost in jo ohranja v miselnosti, ki pravi: vedno smo počeli tako.«

FOTO: Vatican Media

Skupna pot, skupne sanje

Podobno kot so se preroki v Svetem pismu pripravljali na prihod Jezusa, so nam »tisti, ki so bili pred nami, predali strast, moč in hrepenenje, plamen, ki ga moramo znova prižgati,« je povabil papež. Sveta Joahima in Ano, Jezusova stara starša, je prosil, naj vernikom pomagata, »da bodo cenili zgodovino, ki nam je dala življenje, mi pa naj gradimo zgodovino, ki daje življenje«.

Papež Frančišek je v nagovoru poudaril, da je »duhovna dolžnost« spoštovati stare starše in ostarele ter ceniti njihovo navzočnost kot priložnost »za ustvarjanje boljše prihodnosti«, v kateri ostareli »niso zavrženi, ker s praktičnega vidika niso več koristni«. Ta prihodnost, je dejal sveti oče, bi morala biti takšna, »ki ne bi ocenjevala vrednosti ljudi samo po tem, kaj lahko proizvedejo«, in ki ne bi bila ravnodušna »do potrebe ostarelih po skrbi in poslušanju«.

Mladi in stari, stari starši in vnuki, vsi skupaj: stopimo skupaj naprej in skupaj sanjajmo.

To mora biti prihodnost, v kateri se »zgodovina nasilja in potiskanja na rob, ki so jo utrpeli naši staroselski bratje in sestre, ne bo nikoli več ponovila,« je poudaril Frančišek, in po njegovih besedah je to prihodnost mogoče doseči, »če z Božjo pomočjo ne pretrgamo vezi, ki nas povezuje s tistimi, ki so bili pred nami, in če spodbujamo dialog s tistimi, ki bodo prišli za nami«: »Mladi in stari, stari starši in vnuki, vsi skupaj. Stopimo skupaj naprej in skupaj sanjajmo,« je papež sklenil svoj nagovor.

FOTO: Vatican Media

Jezero sv. Ane: na romarskem kraju staroselcev papež spomnil na kolonizacijo

Včeraj popoldne po krajevnem času je papež Frančišek poromal k Jezeru sv. Ane, kjer je obhajal besedno bogoslužje. Omenjeno jezero, danes poimenovano po sv. Ani, je bilo v preteklosti izjemno pomembno za staroselska ljudstva, ki so ga imenovala Božje jezero in Jezero duha: ob njem je zraslo prvo stalno naselje Metisov, pozneje pa tudi prvi katoliški misijon. Veliko, a razmeroma plitvo jezero, poimenovano po sv. Ani, Jezusovi babici, je vsako leto cilj več tisoč katoliških romarjev, obenem pa velja za tradicionalni duhovni kraj staroselskih ljudstev na tem območju.

Papež je med molitvijo ob romarskem jezeru znova spomnil na »travme nasilja«, ki so jih utrpeli »naši staroselski bratje in sestre«. V nagovoru, ki je bil delno oblikovan kot molitev, je dejal: »Gospod, na tem blagoslovljenem kraju, kjer vladata sožitje in mir, ti prinašamo nesoglasja naše zgodovine, strašne posledice kolonizacije, neizbrisno bolečino številnih družin, starih staršev in otrok.«

Obred ob Jezeru sv. Ane so spremljali zvoki bobnov in okoli 10.000 vernikov, med katerimi so bili tudi številni staroselci, ki so priromali do jezera.

Z besednim bogoslužjem ob Jezeru sv. Ane zahodno od Edmontona se je zaključil drugi dan »spokornega romanja« voditelja vesoljne Cerkve v Kanado. Kot poroča avstrijski Kathpress, se je papež na začetku pobožnosti najprej zasebno pogovarjal z nekaterimi ostarelimi, nato pa se je odpravil na obalo jezera, kjer je v skladu s staroselskim izročilom naredil znamenje križa v vse štiri smeri in blagoslovil vode jezera. Obred so spremljali zvoki bobnov in okoli 10.000 vernikov, med katerimi so bili tudi številni staroselci, ki so priromali do jezera.

FOTO: Vatican Media

Tolažba in moč za naprej

V nagovoru je papež opozoril: »Ob vsej zavzetosti in skrbi za celjenje ran, ki sta jih povzročila kolonizacija in prisilno prilagajanje evropski kulturi, je potrebna tudi Božja pomoč. Zato so ljudje prihajali k jezeru, da bi k sv. Ani molili za priprošnjo pri Bogu.« Po papeževih besedah je veliko ljudi ob Jezeru sv. Ane našlo »tolažbo in moč za naprej«.

V mnogih kulturah so bile prav matere in babice tiste, ki so »pomagale celiti rane srca«: med osvajanjem Latinske Amerike, na primer, je šele Guadalupska Mati Božja v Mehiki staroselcem posredovala pravo vero, je pojasnil papež, »tako da je govorila njihov jezik in nosila njihova oblačila, ne da bi pri tem uporabila nasilje ali jim kar koli vsiljevala«.

Po vseh dogodkih iz kolonialnega obdobja in v šolskih domovih »vsi kot Cerkev potrebujemo ozdravljenje: ozdravljenje od skušnjave«, da bi se zaprli vase in branili ustanovo, namesto da bi iskali resnico.

Po vseh dogodkih iz kolonialnega obdobja in v šolskih domovih »vsi kot Cerkev potrebujemo ozdravljenje: ozdravljenje od skušnjave«, da bi se zaprli vase in branili ustanovo, namesto da bi iskali resnico.

Za konkretne nadaljnje korake v smeri sprave teoretično zanimanje za staroselsko kulturo in zgolj ogorčenje nad krivicami kolonialne zgodovine ne zadoščata. Pustiti moramo, da se nas to dotakne, da bomo pripravljeni narediti nekaj konkretnega za druge ljudi: »Ko gledam staroselska ljudstva, razmišljam o njihovih zgodbah in trpljenju, ki so ga doživeli, kaj lahko storim zanje? Ali jih poslušam z neko posvetno radovednostjo in sem ogorčen nad tem, kar se je zgodilo v preteklosti, ali pa zanje naredim kaj konkretnega? … Včasih je dobro, če drugemu pomagamo tako, da mu ne damo takoj tistega, za kar prosi, ampak da ga spremljamo, da ga povabimo k ljubezni, da se mu podarimo. Kajti tako bo prek dobrega, ki ga lahko stori drugim, odkril svoje reke žive vode, odkril edinstven in dragocen zaklad, ki je on sam,« je svoje premišljevanje sklenil papež Frančišek.