O osebnosti papeža Frančiška, ključnih trenutkih v njegovem življenju, preden je postal papež, njegovih reformah, načinu sprejemanja odločitev in odzivanju na napetosti smo se ob desetletnici pontifikata med drugim pogovarjali z britanskim piscem, novinarjem in univerzitetnim raziskovalcem na Oxfordu dr. Austenom Ivereighom, Frančiškovim poznavalcem in biografom. Ivereigh piše za več katoliških medijev v angleško govorečem svetu (The Tablet, Commonweal, America …), živi pa na manjši regenerativni kmetiji v Angliji, navdahnjeni z okrožnico Laudato si'. 

S papežem Frančiškom ste bili kot pisec knjige-pogovora z njim in biografije v osebnem stiku. Kaj se vas je pri njegovi osebnosti najbolj dotaknilo?

Ni mogoče, da si z njim in da od njega ne prideš lažji, srečnejši in bolj vesel. Ob njem se počutiš ljubljenega in svobodnega. Je neznansko dobrohoten. Pa tudi njegova avtoriteta je izjemna, podobna Jezusovi avtoriteti, kakor jo slika Sveto pismo. Kot sam pravi, je pristna moč služenje – v tem je resnična avtoriteta. A ta avtoriteta ne vzbuja strahu. Je zelo zabaven, mislim, da se tu kažeta ponižnost in smisel za humor, kar je pravzaprav eno in isto. Je zelo prizemljen, hkrati pa ima izjemno širok pogled. Vedno, ko sem se pogovarjal z njim, je name napravil močan vtis s širino svojega pogleda. V Buenos Airesu, ko sem raziskoval za njegovo biografijo, so rekli: vi ste osredotočeni na prvo obzorje, on pa že misli na peto obzorje. 

Kateri so glavni trenutki, prvine v življenju Jorgeja Bergoglia pred izvolitvijo za papeža, ki se odražajo v njegovem pontifikatu?

Ena od stvari je »temna noč duše«, obdobje duhovne potrtosti, ki jo je izkušal v Cordobi v Argentini od poznih osemdesetih do začetka devetdesetih let, preden je leta 1992 postal pomožni škof. Tam je bil v jezuitski skupnosti, a ločen od preostale province, nobenih odgovornosti ni imel in tisti, ki so mu bili zelo blizu, so bili poslani v tujino. Provinca je bila takrat razdeljena na jezuite z različnimi vizijami, sam je zastopal zelo jasno vizijo. V Rimu so bili prepričani, da pomeni oviro. Tako je novi general Kolvenbach poskrbel za to, da je bil postavljen na stran. Bergoglio, veliki voditelj, karizmatična figura, je, kot rečemo v angleščini, od junaka pristal pri ničli (from hero to zero). To je bila zelo globoka bivanjska premestitev. Skozi podobno obdobje je šel tudi v petdesetih letih, to je bilo obenem obdobje prečiščenja, ko se je naučil radikalne odvisnosti od milosti. To je nanj močno vplivalo, kar je tudi sam večkrat povedal. Postal je precej drugačen voditelj kot pred tem. Nekdo od tistih, ki so Bergogliu blizu, mi je rekel, da njegov pontifikat raste iz te izkušnje.

Drugi pomembni trenutek pa je srečanje latinskoameriških škofov v Aparecidi v Braziliji maja 2007. To je bil za Cerkev v Latinski Ameriki zelo pomemben dogodek, saj je tam oblikovala misijonarsko vizijo in postavila diagnozo sodobnosti. Bergoglieva vloga v tem procesu je bila velika, saj je bil avtor končnega dokumenta. Pa tudi Aparecida, kjer je bila izkušnja sinodalnosti ključna, je imela velik učinek nanj. Bolj ko sem tudi še po izdani biografiji raziskoval Aparecido, več povezav sem našel z njegovim pontifikatom, zlasti z dokumentoma Veselje evangelija in Laudato si' (Hvaljen, moj Gospod). V Aparecidi je poslušal boleče zgodbe z različnih koncev celine in zavedel se je, da sta krik ubogih in krik narave del istega. Tam so postavili tudi diagnozo sodobnosti; razumeli so, da Cerkev ne more več evangelizirati sodobnosti z opiranjem na zakon, kulturo in institucije, kar so bili tradicionalni vzvodi prenosa krščanstva. Vse to je minilo ali pa minevalo. Cerkev je morala razviti razumevanje same sebe in lastne vloge, ki bi bila veliko bolj podobna zgodnjim stoletjem krščanstva.

Frančišek vidi, da je papeževanje njegovo poslanstvo. V njem je nekakšen mir in veselje nad tem, da je papež.

Bila je skušnjava, da bi tarnali nad sekularizacijo in jo obsojali, krivili kulturo in se hoteli vračati nazaj. Aparecida in Bergoglio v njej pa sta se spraševala, kako Sveti Duh vabi nas, da se spremenimo, da bi evangelizirali v novih razmerah. Ta pristop je bil zelo drugačen, saj je temeljil na zaupanju v Svetega Duha. Pomeni, da smo kot Cerkev Kristusova nevesta in Ženin bo pokazal pot. Z razumevanjem Aparecide sem pontifikat razumeval na popolnoma nov način; spoznal sem, zakaj je Frančišek tako kritičen do vsega, kar ustvarja razdaljo med institucijo in ljudstvom: klerikalizem, rigidnost, agnosticizem, pelagianizem, funkcionalizem … Vse to so namreč načini, kako se izogibamo odpiranju milosti.

V pridigi v Aparecidi in v nagovoru kardinalov na predvečer konklava leta 2013 je govoril o Cerkvi, ki je podobna sključeni ženski v Lukovem evangeliju – je hroma, gleda navzdol. V Aparecidi je dodal, »y el pueblo de Dios allà«, Božje ljudstvo pa nekje tam. To pomeni, da ni Božje ljudstvo zapustilo Cerkve, pač pa je Cerkev zapustila Božje ljudstvo, se mu odtegnila v zaprtost vase … Mislim, da je vsa kriza zlorab to razgalila; Frančišek jo je razumel kot milost spreobrnjenja, saj se je pokazalo, kaj je treba spremeniti. Rekel bi, da sta ta dva trenutka v njegovem življenju bistvena, temeljna kamna pontifikata, čeprav bi lahko našel še druge. 

Vaša biografija o papežu Frančišku nosi naslov Veliki reformator (The Great Reformer). Kakšne reforme je izpeljal in katerih mu morda ni uspelo izvesti?

Mislim, da je bila ključna reforma odpreti Cerkev Duhu in ljudem, znova povezati Cerkev z lastnimi viri. Po eni strani, da je vodena od Duha, in po drugi, da je zakoreninjena v sensus fidelium, v verski čut ljudi. Sinodalnost zahteva oboje. Če ni Duha in če ni ljudi, ni sinode. Spoznal sem, da je sinodalnost zares izraz glavnega instrumenta, ki ga je, kot verjame, izročilo Cerkve dalo na voljo za prenovo Cerkve v našem času. Srce reforme je odpiranje Cerkve prenovi z globokim poslušanjem Duha in prek verskega čuta vernikov.

Drugi element reforme pa je spreobrnjenje moči, avtoritete. Sprašujete me o dosežkih … Poglejte na današnji Vatikan v primerjavi z letom 2012. Škofje hodijo na obiske ad limina in namesto da bi jih Rim oštel in bi slišali, kaj morajo storiti, vodje dikasterijev pravijo: »Papež Frančišek nam naroča, naj vas poslušamo, kako naj vam pomagamo.« Gre za pomoč in služenje. Papež je včasih imel pripravljen govor, zdaj škofe spodbudi, naj povedo, kar želijo, da bodo, če je problem, tega rešili skupaj. Škofje, s katerimi sem se pogovarjal, so nad to spremembo v Rimu navdušeni. Ko zdaj Vatikan izda dokument, to pogosto stori po mnogih letih potrpežljivega poslušanja tistih, ki jih bo ta verjetno zadeval. Imamo novo razumevanje edinosti: ta ni nekaj, kar Vatikan vsili z nekakšno uniformnostjo. Občestvo, kot je rečeno v Praedicate evangelium, je dar Duha, ki se zgodi prek sinodalnosti, izmenjave, dialoga.

Njegova ključna reforma je odpreti Cerkev Duhu in ljudem.

Mislim, da je treba katoliški družbeni nauk osrediščiti tako, kot ga je on – na ključni vprašanji migrantov in ekologije; to je bil njegov zelo velik prispevek. Z jubilejem Božjega usmiljenja se je spremenil obraz, ki ga Cerkev kaže svetu. To ni marketinški prijem, ampak pomeni, da morajo ljudje najprej izkusiti, da jim je Cerkev blizu, ter Božje usmiljenje in ljubezen Cerkve, preden bodo lahko sprejeli etično, moralno, spreobrnjenjsko razsežnost. Sv. Avguštin pravi: Ali smo ljubljeni, ker smo dobri, ali pa postanemo dobri, ker smo ljubljeni. Menim, da Frančišek to razume, še zlasti v današnjem okviru. Zato tolikšen poudarek na bližini in konkretnosti.

Kaj so glavni poudarki njegove teologije? Ali je po vašem Božje usmiljenje v njenem središču?

Nisem prepričan, da bi imel papež Frančišek posebno teologijo. Pod Benediktom in Janezom Pavlom II. smo se navadili na predpostavko, da je papeštvo povezano z določeno teologijo; to je zlasti veljalo za Benedikta, v neki meri tudi za Janeza Pavla. Frančišek ima močan teološki naboj, a je nenaklonjen temu, da bi papeštvo povezovali s posebno teologijo. Ko govori teološko, kar je seveda pogosto, govori neposredno in s preprostostjo, ki jo je pogosto težko najti v neki teologiji. Citira von Balthasarja, Guardinija, Avguština … ima svoje velike teologe, a ne vsiljuje neke teologije.

Zakaj je usmiljenje v središču njegovega oznanjevanja? Razloge za to je obširno pojasnil ob jubileju usmiljenja: usmiljenje je središče in narava Boga. Radi postavljamo resnico in usmiljenje v nasprotje, denimo: več usmiljenja pomeni manj resnice. Frančišek pa ponavlja: Resnica o Bogu je njegovo usmiljenje. Ko poskušamo vstopiti v skrivnost Božjega usmiljenja, se približujemo resnici o tem, kdo je Bog. In zato usmiljenje Cerkve ni neko popuščanje, izbirni dodatek, je nekaj, kar je v središču Cerkve, kar ta mora utelešati in oznanjati. Tega ne bi smeli pomešati s pomanjkanjem zavezanosti zakonu, pravilom. Nekateri konservativni Frančiškovi kritiki pravijo: »Vse je spremenil«, »spremenil je nauk.« Ne, ni ga spremenil! Spremenil pa se je poudarek. Kakšen premik se je zgodil z dokumentom Amoris Laetitia (Radost ljubezni)? Ali je Cerkev spremenila svoj zakramentalni zakon, nauk o zakramentih? Nikakor ne, zaveza nerazvezljivosti je na vsaki strani Amoris Laetitia. Sprememba je v razumevanju, da zakon in nauk nista dovolj, da moramo biti pozorni na posamezno, vloga vesti in bližina posamezni situaciji sta ključnega pomena, kajti če se zatečeš v zakon, rečeš zgolj: »Takšen je zakon« in ga grobo izvajaš. To je farizejsko, tam potem zakon in usmiljenje stopita v konflikt. On skuša storiti, kar je storil Jezus: »Nisem prišel spremenit zakona, ampak sem ga prišel izvajat na način, da izraža Božjo ljubezen do vseh in pozornost Boga do posamezne človeške situacije.« Od tod tri glavne besede v Radosti ljubezni: spremljanje, razlikovanje in vključevanje krhkosti.

Austen Ivereigh s papežem Frančiškom. FOTO: Osservatore Romano

Ali je med Benediktom XVI. in Frančiškom prelom ali kontinuiteta?

Vsak pontifikat gradi na prejšnjem … Obenem Sveti Duh vedno dela nove stvari z novim papežem. Vedno je nekaj diskontinuitete; kontrast med njima je pri več stvareh: v značaju, pristopu k papeški avtoriteti v teologiji. Njuni teologiji pa nista zelo različni. Velik kontrast vidim pri vprašanju vladanja. Benedikt XVI., kot je sam priznal, je bil slab vladar. Benedikt je bil čudovit učitelj in teolog, komunikator resnice krščanske vere. Vedno je menil, da je njegova poklicanost biti učitelj, avtor, teolog … Pozneje je pristal na to, da postane papež, kajti Gospod ga je prosil za to. Frančišek razume vladanje in avtoriteto. Vidi, da je papeževanje njegovo poslanstvo. V njem je nekakšen mir in veselje nad tem, da je papež. Tega pri Benediktu ni bilo videti, papeževanje je bilo zanj pogosto resnična preizkušnja. A vedno sem govoril o neznanski kontinuiteti med njima in vedno sem Benedikta videl kot tistega, ki je pripravljal pot – v odpiranju vrat, v lajšanju procesa, ki je leta 2013 omogočil Bergoglievo izvolitev. In to je v prvi vrsti storil s tem, da je za razliko od kardinala Sodana dal zeleno luč za Aparecido. Benedikt je razumel, da bo Latinska Amerika nova izvorna Cerkev za vesoljno Cerkev, podobno, kot je bila prej Evropa.

Ameriški kardinal se je pravzaprav pritoževal, da ni več mogoče kupiti dostopa do papeža.

Kakšen je voditeljski slog papeža Frančiška?

Eden od načinov vladanja je, da pušča odprte vse kanale komuniciranja. Je neverjetno dobro obveščen, najde veliko različnih virov informacij. Ljudje pravijo: pred njim ne moreš ničesar skriti, izvedel bo. Ko je šlo v njegovem pontifikatu kaj narobe, se je to zgodilo takrat, ko je kakšen od njegovih kanalov zatajil in je bil narobe obveščen. Drugič, potrpežljivost. Pusti času, da pride do jasnosti. Vsako jutro moli in čaka na to jasnost. Ko jo prejme, se hitro premakne, in sicer pogosto tako, kot ljudje ne bi pričakovali. Rekel bi, da gre za razločevanje. Razločevanje pomeni tudi, da kjer ni soglasja, kjer se povečuje polarizacija, tam je običajno trenutek za obotavljanje in ne za napredovanje. Zato se v njem nenavadno mešata počasnost in hitrost. Lahko gre naprej iznenada, zelo hitro, a pred tem je bilo dolgo obdobje priprave. Z drugimi besedami: vlada na zelo oseben in neposreden način; nekateri so menili, da preveč oseben. A kaj to pomeni? Da ni mogočnih posrednikov, kot so bili pod prejšnjima papežema. Če pomislite na Janeza Pavla II. in njegovega močnega osebnega tajnika Dziwisza, na Benediktovega osebnega tajnika Gänsweina – do papeža si lahko prišel le prek teh mogočnih »vratarjev«. Nihče ne ve, kdo so Frančiškovi osebni tajniki. Seveda imajo imena, a nihče jih ne pozna, ker niso posredniki. Mislim, da je eden njegovih velikih dosežkov, da je vsaj odpravil z dvorno posredniško kulturo, ki je bila ne le vir moči zaradi trgovanja z uslugami, pač pa včasih tudi razlog za veliko korupcijo. Spomnim se ameriškega kardinala, ki mi je pred nekaj leti rekel: »Kako naj pridem do Frančiška?« Rekel sem: »Zakaj me sprašujete, saj ste kardinal, vedno imate neposreden dostop do njega.« Odvrnil je: »Če sem imel donatorja, sem lahko uredil srečanje s papežem in baciamano (poljub roke), fotografiranje, jaz tega ne morem storiti.« Pravzaprav se je pritoževal, da ni več mogoče kupiti dostopa do papeža. Vsak lahko pride k papežu, če ima dober razlog za to, in to je mogoče storiti na različne načine. Poleg te neposrednosti je papež krasen komunikator. Ko vstane na letalu in nagovori novinarje, naredi to človeško nepo-sredno: je oseben, človeški, topel. Za tem ni kakšna premetena komunikacijska strategija, on živi Božjo bližino in konkretnost ter tako evangelizira.

Austen Ivereigh. FOTO: Osebni arhiv 

Kot pišete v knjigi, je bil Vatikan po finančnem »čiščenju« spet sprejet v skupino Egmont. Italijanski politik, obtožen podkupovanja, je dejal: »V Vatikanu ni nobene 'zaščite' več.« Kako gledate na rezultate papeža Frančiška na področju odpravljanja korupcije in tudi zlorab?

Ko so se kardinali lani avgusta zbrali v Rimu za konzistorij, so hvalili spremembo kulture v kuriji, omenjali pa so tudi finančno reformo. Zares so zadovoljni z napredkom pri tem. Nisem strokovnjak, vse, kar bi rekel, je, da smo povsem drugje, kot smo bili leta 2012, ne v smislu, da korupcije ni več, to bi bila drzna trditev, a procesi in mehanizmi, ki omogočajo, da se korupcija razkrije in obravnava, tečejo. Največji dosežek je bil odprava dvorne posredniške kulture. Šibkost Vatikana pa je v njegovi (ne)zmožnosti, da bi se izvedli sodni postopki za kompleksne finančne prestopke. To vidimo zdaj pri postopku s kardinalom Becciujem. Rečeš si: to ni nekaj, za kar je Vatikan že usposobljen. To ne čudi, saj je majhna država z malo viri na tem področju.

Kar zadeva boj z zlorabami, menim, da je bil neverjeten. Napravil je vrsto reform, izdal nove smernice, poostril kanonsko pravo, poskrbel, da škofi, ki zlorabe prikrivajo, odstopijo. Mislim, da je bil veliki dosežek Frančiška pri zlorabah ta, da je razumel, da je razlog zanje zloraba moči in vesti. Spolni zločin ali greh pride za korupcijo moči. Še druga razsežnost klerikalistične kulture je prikrivanje, kjer gre za to, da institucijo postavljaš pred ljudi, pred resnico. Ne pravim, da so ti primeri zelo enostavni – to vidimo tudi v Rupnikovem primeru, veliko se je treba še naučiti.

Papež škofe prosi, naj se tradicionalističnih bogoslužij in skupin ne instrumentalizira za spodkopavanje drugega vatikanskega koncila.

Določena medijska naracija, poročanje o papežu Frančišku, zlasti v ZDA, je do njega kritično … Od kod izvira to nasprotovanje?

So različne oblike nasprotovanja, ker so tudi različne nasprotne skupine in ideologije. Na primer, za ameriškega katoličana je značilna liberalna kritika, postal je prepričan, da sta neoliberalna ekonomija in katoliški nauk eno in isto, zato globoko zameri Frančišku kritiko tovrstnega kapitalizma … Ali pa ta ali oni ameriški republikanec papežu zameri, da se posveča migracijam in to vidi kot slabljenje gibanja pro life. Tradicionalistična kritika, ki je oblika fundamentalizma v odnosu do sodobnosti, vidi Frančiškov poudarek na odpiranju Duhu in sinodalnosti kot globoko ogrožajoč. Veliko različnih vrst kritik se med seboj prekriva.

Še na drug način je nasprotovanje zakoreninjeno v strahu pred izgubo. Frančišek predstavlja nekaj, kar se njim zdi grožnja. Nekaj podobnega se dogaja v evangelijih: farizeji in pismouki vedo, da je Jezus osebnost z močjo, z resnično avtoriteto, ko ozdravlja, pridiga … A namesto da bi v Jezusu videli Božjo veselo novico, ga vidijo kot grožnjo, da jim bo odvzel moč »vratarjev«, nadzornikov dostopa do verskih dobrin, ki jo je treba odstraniti in zatreti. Zakaj? Mislim, da Frančišku zamerijo tisti, ki so utrpeli izgubo lastnega ega in lastne vrednosti kot razlagalcev izročila Cerkve. Tu gre za kardinale Burka, Müllerja, Saraha …, ki imajo veliko sledilcev v konservativnih in tradicionalističnih omrežjih. Ker imajo korist od svojega nasprotovanja papežu Frančišku, netijo nasprotovanje. Govorijo: »Papež je ustvaril veliko zmedo,« in se ponujajo kot tisti, ki razjasnjujejo Frančiškov pontifikat. Tako gradijo lastno moč. Sebastian Gomes, avtor dokumentarcev o papežu Frančišku, je dejal, da papež Frančišek vsepovsod ljudi močno nagovarja, a obstaja skupina, ki je v odzivu nanj postala zelo trdosrčna.

Zdi se, da bi nekatere pomembne osebnosti želele preprečiti kakršne koli spremembe v Cerkvi, drugi pa hočejo povsem določene hitre spremembe. Kako se papež odziva na ene in druge?

Ti dve skupini je mogoče videti zlasti v odnosu do sinode. Na eni strani so tisti, ki jih je strah sinode, ker jih je strah sprememb, na drugi strani pa tisti, ki se bojijo, da ne bo nobenih sprememb. To je nekoliko povezano z ideologijo. Konservativcem in progresivcem, če ti nalepki kaj pomenita, je težko vstopiti v sinodalnost, ker zahteva določeno ponižnost. Odgovorov ne poznamo vnaprej. Imamo svoja stališča, a jih podvržemo modrosti Svetega Duha, ki se razkriva v zboru vernikov. Zato za vstop v sinodalnost potrebuješ ponižnost, če pa imaš fiksne ideje, da mora priti do tega ali onega rezultata, to ustvari problem. Vrnil bi se k strahu. Ljudje, ki jih je strah, gledajo na Cerkev kot na zatočišče pred sodobnostjo, pred spremembo in globoko nasprotujejo čemur koli, kar to ogroža. Iz Cerkve s tem naredijo malika, kajti Cerkev v resnici to ni, Cerkev vodi Sveti Duh. Težava s progresivno kritiko pa je v tem, da se vnaprej odločijo, da se mora Cerkev spremeniti na določenih področjih, tako da bo sprejemljiva za sodobnost, a o tem, ali so te spremembe zares sad Duha ali ne, ni bilo pravega razločevanja. Nekateri bodo denimo rekli: potrebujemo več žensk na vodilnih položajih. Vsi se s tem strinjajo, tudi papež Frančišek. A nekateri pravijo: ženske morajo biti duhovnice. Zakaj tako rečejo? Ali to želi Sveti Duh? Mislim, da nekateri ne želijo razločevati, in to je težava tako na »levi« kot »desni« strani. 

Ena od glavnih nalog katerega koli papeža je skrb za edinost v Cerkvi. Kakšen je papežev odziv na mnoge napetosti, ki včasih vodijo v radikalne spore?

Njegova vizija edinosti – zelo dobro je pojasnjena v knjigi Let us dream (Sanjajmo) – je pravzaprav vizija sinode. Njeno bistvo je, da se moramo odpirati Svetemu Duhu, poslušati drug drugega, biti v dialogu in sprejeti pogosto velike razlike med nami, ki jih ne bomo rešili z igro moči. Ne gre za zmagovalce in poražence. Pač pa se moramo naučiti živeti s temi razlikami v napetosti. In potem zaupati, da se bodo odprla nova obzorja, ki presegajo vsa naša nasprotja. Res je tudi, da mora vsak papež včasih ukrepati, da zaščiti meje tega dialoga, da zaščiti prostor, v katerem sta razločevanje in dialog mogoča. Ena teh meja za Frančiška je drugi vatikanski koncil. Zato v primeru dokumenta Traditionis custodes uresničuje spremembe, ki ne ukinjajo predkoncilske maše, ampak škofe prosi, naj se teh bogoslužij in skupin ne instrumentalizira za spodkopavanje drugega vatikanskega koncila, kar se v mnogih primerih jasno dogaja, v drugih pa tudi ne. Odločno je ukrepal za zaščito edinosti, kadar je bilo treba. A pri Frančišku imamo veliko svobodnejše, dialoško ozračje, v katerem razlike niso zgolj ukinjene, ni tega živčnega podrobnega nadziranja, ki je bilo pred prejšnjimi papeži. Cerkev je glede svoje sestave veliko širši, bolj raznolik prostor kot pred 25 leti ali 40 leti, tudi s premikom na jug. 

Kjer se povečuje polarizacija, tam je običajno trenutek za obotavljanje in ne za napredovanje.

Zelo poudarja uboge in obrobja. Včasih imamo vtis, da v Evropi, kjer živimo v sorazmernem udobju, nismo zares sposobni doumeti tega sporočila. Kako pa ga sprejemajo na drugih celinah?

Pomen obrobij je za papeža Frančiška zelo preprost: Kristus nas kliče z obrobij, Sveti Duh vodi z obrobij. Na obrobja moramo, da vidimo resničnost, kakršna je. Resnična sprememba se ne le v Cerkvi, ampak v družbi nasploh zgodi, ko se središče odpira obrobju. Obrobje do neke mere razgiba središče, ki se včasih zapre vase. A ko se odpre obrobju, pride do rasti. Frančišek se je delno posvečal zmožnosti Cerkve, da se odpre novim stvarem z obrobij. Poudarek na migracijah je ključnega pomena, ker je na obmejnih območjih naših držav veliko trpljenja, stotisoči ljudi so pogosto ujeti in umrejo, preden pridejo sem. On je šel na te kraje, na Lezbos, Malto, Lampeduso, v Ciudad Juárez. Od tam je pozornost sveta usmeril na te migrante, na krivice na mejah. Pozval nas je k spreobrnjenju. In potem Fratelli tutti: Bog vstopa v zgodovino kot ranjeni tujec. Kadar je sprejet, to ustvarja novo prihodnost. Kadar je zavrnjen, obtičimo v preteklosti. Po Frančišku je to, da smo se sposobni odzvati na ranjenega tujca, ključno za odrešenje …

Resnična sprememba se ne le v Cerkvi, ampak v družbi nasploh zgodi, ko se središče odpira obrobju.

Potem je tu obrobje ekološkega opustošenja. Zemlja sama je postala obrobje. Ljudje živijo v svetovih betona, stekla in jekla, narava pa je blago, ki ga izkoriščamo. Frančišek nas z usmerjanjem pozornosti v rane širšega sveta, podnebne spremembe …vabi, da vidimo, da je mati Zemlja med najbolj ubogimi med ubogimi. To je izziv tega pontifikata, ki je natanko to, kar ta trenutek zahteva.

Frančišek močno poudarja koncept Cerkve kot poljske bolnišnice. Kaj ta podoba govori o načinu, po katerem naj bi Cerkev danes oznanjala?

To se dotika vprašanja usmiljenja, o katerem sva govorila prej. Zakaj je to tako pomembno? Ker ljudje potrebujejo stik z božjo naravo Boga, da lahko sprejmejo druga sporočila našega nauka. Pogosta napaka naše evangelizacije je, da mislimo, da ima Cerkev resnico – v obliki etičnih in doktrinalnih stališč –, ki jih moramo sporočati jasno in energično. Ljudi lahko globoko gane resnica cerkvenega nauka, a skoraj v vsakem primeru so se njihove oči odprle za to resnico, ker so se najprej srečali z Božjim usmiljenjem prek Cerkve in so s tem postali odprti. Zato je usmiljenje tako pomembno … Poljska bolnišnica je čudovita podoba, ki jo je Frančišek oblikoval zgodaj na začetku pontifikata. To je Cerkev, ki uresničuje Božje usmiljenje v konkretnih dejanjih in besedah. Podobo poljske bolnišnice postavlja v nasprotje s cestninsko postajo ali čuvajem. Te različne modele Cerkve zajame v svojih stavkih, ki v teološkem jeziku govorijo o pastoralno-misijonarskem in sinodalnem spreobrnjenju Cerkve, potrebnem za evangelizacijo naših časov.