Papežev atentator Ali Agca naj bi 18. januarja prihodnje leto zaključil s prestajanjem zaporne kazni, s čimer je v Italiji ponovno poskrbel za vznemirjenje in številne polemike. Zdaj 52-letni Agca, ki je 13. maja 1981 s tremi streli iz pištole tedanjega papeža Janeza Pavla II. spravil v življenjsko nevarnost, se po lastnih navedbah po prestani zaporni kazni želi ustaliti v Italiji. Poleg tega naj bi mu neka ameriška televizijska postaja ponudila dva milijona dolarjev za ekskluzivni intervju. Italijanski politiki ponudbo Američanov označujejo kot neustrezno, saj se jim zdi škoda, da kriminalca na ta način prelevijo v premožno zvezdo.

Primer Agca se je za Italijane pravzaprav zaključil že leta 2000. Trinajstega junija v svetem letu je tedanji italijanski predsednik Carlo Azeglio Ciampi podpisal prošnjo za pomilostitev, v ječi osivelega Turka pa so predali turškim pravosodnim organom. Nekdanji član desnoekstremistične skupine ‘Sivi volkovi’ v carigrajski ječi trenutno še prestaja zaporno kazen za umor novinarja judovskega porekla Abdija Ipekcija leta 1979.

Atentat na Janeza Pavla II. na Trgu sv. Petra pa je ostal nepojasnjen do današnjega dne. Nesporno dejstvo je, da je atentator Agca izstrelil tri naboje; prijeli so ga še na Trgu sv. Petra in ga po kratkotrajnem procesu na italijanskem sodišču obsodili na dosmrtno ječo. Agca je takrat kot naročnika atentata imenoval bolgarsko tajno službo. Že med drugim procesom v letih 1985/86 pa se je Agca zapletel v številna protislovja.

Med potjo na sodišče se je pred snemajočimi televizijskimi kamerami opravičeval zdaj enemu, zdaj drugemu. Z vedno novimi izjavami, popravki in protislovji je poskrbel za tolikšno zmedo, da je moralo sodišče večino imen iz ozadja zaradi pomanjkanja dokazov izpustiti. Pri tem se je Agca, ki izhaja iz turške pokrajine Anatolije, v ječi pa se je naučil italijanščine, vedel precej skrivnostno, saj naj bi po lastnih besedah ‘izpolnjeval Božjo voljo’ in je svojo življenjsko zgodbo povezoval z dogodki v Fatimi. Poimenovali so ga ‘mož stotih resnic’, dejanska resnica pa nikoli ni prišla na dan.

Za Vatikan je bila razprava o Agci končana že neposredno po atentatu. Janez Pavel II. je svojemu atentatorju odpustil že na bolniški postelji, kasneje pa ga je tudi obiskal v rimski ječi Rebibbia. Kot je v svojih spominih zapisal papežev osebni tajnik in sedanji krakovski nadškof Stanislaw Dziwisz, pa Agca papeža nikoli niti z besedo ni prosil za odpuščanje. Bolj je stremel za pojasnili, zakaj je odpovedal kot profesionalni morilec; na koncu se je sprijaznil s papeževim pojasnilom, ki je dejal, da svoje preživetje – krogle iz Agcove pištole so zgrešile vse najpomembnejše življenjske organe - pripisuje posredovanju nebeške Matere Marije.

V vatikanskih krogih se je takrat ugibalo, da bi bila naročnica atentata lahko sovjetska tajna služba KGB, obstajale pa so tudi številne druge teorije. Na koncu je atentat na Janeza Pavla II. ostal zavit v tančico skrivnosti. Vse bolj je postajalo očitno, da želi Agca s svojimi zavajajočimi izjavami naročnike atentata prikriti in zaščititi, obstaja pa tudi verjetnost, da niti naročnika niti motiva za atentat sploh ni poznal. Zdaj se seveda pojavlja vprašanje, ali lahko Agca v ekskluzivnem intervjuju sploh še pove kaj novega. Če bi se odločil in vendarle izdal resničnega naročnika atentata, bi utegnilo biti njegovo življenje, sicer končno spet v svobodi, v hudi nevarnosti.