Naslov knjige, ki bralcu predstavlja življenje Enrica Pozzolija, je »Papeža sem naredil za kristjana« (Ho fatto cristiano il Papa), v prihodnjih dneh pa jo bodo predstavili v različnih italijanskih mestih, poroča Radio Vatikan. Prva predstavitev je predvidena v sredo, 10. novembra, v mestu Asti v bližini Torina, v petek, 12. novembra, pa tudi na papeški univerzi Urbaniana v Rimu. Papež Frančišek se v predgovoru svojega krstitelja Enrica spominja kot zelo cenjenega duhovnika, pripravljenega pomagati, ki je znal vsem dati dobre nasvete in je bil odličen spovednik.

Papež Frančišek se v predgovoru svojega krstitelja Enrica spominja kot zelo cenjenega duhovnika.

Kot piše papež, so se k očetu Enricu zatekali vsi, ki so imeli kakšno določeno težavo, in so bili prepričani, kako bo naredil vse, da bi jim lahko pomagal. Ljudje so se nanj obračali tudi, kadar so potrebovali moder nasvet: »Oče Pozzoli je imel občutek za stvarnost. Ko se je zgodilo kaj neobičajnega, se je znal izraziti na poseben način. Roko je dvignil na vrh glave, se po njej popraskal s petimi prsti, pri tem pa rekel 'Canastos...!' To je bila njegova edina nestrpna kretnja. Bil je človek, obdarjen z veliko zdrave pameti, kar je pokazal z mnogimi nasveti, ki jih je delil ljudem, in zato so ga vsi zelo cenili.«

Oče Enrico je ure in ure preživel v spovednici ter z leti postal referenčna točka za vse salezijance v Buenos Airesu in okoliških skupnostih. Enako je bilo za številne škofijske duhovnike, redno je spovedoval tudi sestre Marije Pomočnice. Po besedah papeža Frančiška je bil »zares velik spovednik«.

Don Enrico Pozzoli FOTO: Vatican Media

Sveti oče se spominja, kako je svojo odločitev za duhovništvo leta 1955 najprej sporočil svojemu očetu: »Vedel sem, da me bo razumel bolje kot moja mati. Pravzaprav je bil takoj navdušen. Moja mati se ni odzvala enako. Rekla mi je, da naj dobro premislim, preden se odločim; da bo bolje, če najprej končam univerzo in pridobim diplomo.«

Dve leti pozneje je Bergoglio resno zbolel: »Bilo je avgusta 1957. Začel sem čutiti krče na desni strani pljuč. Bolečina ni ponehala. Moje zdravje se je zrušilo, nujno so me odpeljali v bolnišnico, bil sem zelo slaboten, tako da se nisem mogel držati na nogah, položili so me na nosila.« Bergoglio je bil v nevarnosti, da umre zaradi pljučne okužbe. Odstranili so mu zgornji del desnega pljučnega krila.

Oče je bil takoj navdušen nad Jorgejevo odločitvijo za duhovništvo, mati pa sprva ne.

Ko je Bergoglio don Pozzoliju povedal, da namerava postati jezuit, je ta podprl njegovo odločitev in mu ni predlagal, naj se namesto Družbi Jezusovi pridruži salezijancem. »Vedno je spoštoval mojo izbiro, saj ni bil duhovnik, ki bi pridobival prozelite. Pozanimal se je in mi povedal, da me bodo jezuiti marca sprejeli v svoje semenišče. To je bilo novembra. Dodal je, da ni primerno, da bi te štiri mesece ostal doma. Prav tako bi si moral telesno opomoči, saj je bila operacija, ki sem jo prestal, zelo težka. Zato se je obrnil na svojega predstojnika, salezijanskega inšpektoraj v Buenos Airesu, in mu razložil moj položaj.«