‘Migracije: romanje vere in upanja’ je naslov papeževe poslanice za 99. svetovni dan migrantov in beguncev, ki ga bomo v katoliški Cerkvi obhajali 13. januarja prihodnje leto. Kot poroča Radio Vatikan, sta dokument včeraj na tiskovni konferenci v Vatikanu predstavila kardinal Antonio Maria Vegliò, predsednik Papeškega sveta za pastoralo migrantov in potujočih, ter tajnik omenjenega svet, msgr. Joseph Kalathiparambil.

Cerkev hodi skupaj s celotnim človeštvom v vsem, kar človek izkuša vsakodnevno, je zatrdil kardinal Vegliò. Ta resničnost tudi danes usmerja cerkveno skupnost, da spodbuja celostni človeški razvoj, kar pa se nanaša tudi na milijone oseb, ki iz različnih razlogov živijo izkušnjo migracij. Število teh je zares ogromno. Vegliò je navedel podatke Mednarodne organizacije za migracije iz leta 2011, ki govorijo o okoli 214 milijonih mednarodnih migrantov in kar 740 milijonih notranjih migrantov. Danes se pojav migracij torej osebno dotika skoraj milijarde oseb oz. ene sedmine svetovnega prebivalstva. Gre za ljudi, ki se podajo na pot zaradi brezupnega položaja, v katerem ni mogoče zgraditi prihodnosti, ali pa zaradi želje po boljšem življenju.

Pot, na katero se podajo, sveti oče v poslanici poimenuje »romanje vere in upanja«, saj pogosto izhaja iz globokega zaupanja, da Bog svojega ljudstva nikoli ne zapusti. Vera in zaupanje sta tako prtljaga, ki jo nekdo, ki migrira, vzame s seboj. S to metaforo po kardinalovih besedah sveti oče izraža temeljni vidik človeka na poti. Migrant, ki želi boljšo prihodnost, vedno odide z vero in upanjem, četudi se morda še ne zaveda, kaj natančno išče. Njegovo resničnost bi preveč poenostavilo, če bi rekli, da išče le izboljšanje svojega gospodarskega in družbenega položaja. Papež v poslanici piše, kako v notranjosti svojega srca goji zaupanje, da bo sprejet, da bo deležen solidarnostne pomoči in da bo naletel na osebe, ki bodo pripravljene z njim deliti materialne dobrine, ker bodo razumele njegovo stisko. Izboljšanje kakovosti njegovega življenja je neločljivo povezano s tistimi, ki jih bo srečal v svojem novem okolju.

Res je, da vsi migranti svoje selitve ne vidijo kot poti proti Bogu in jih torej ne navdihuje vera. Vseeno pa predvsem v državah s starodavno krščansko tradicijo lahko tudi ti izkusijo dobroto cerkvenih ustanov, ki jih sprejmejo in jim pomagajo. Kardinal Vegliò je poudaril, da je Cerkev v tem kontekstu poklicana k materinski pozornosti do vseh brez razlikovanja. Sveti oče v poslanici tako omenja dve vrsti dejavnosti, ki ne tečejo vzporedno, temveč se dopolnjujejo. Prve so tiste, ki so vidnejše in neposredno odgovarjajo na nujne potrebe. Pri teh se je potrebno zavedati, da bližnji ni le sonarodnjak ali prijatelj, in pa, da pomoč ne more biti omejena zgolj na izražanje nedoločne in abstraktne ljubezni, ampak zahteva konkretno dejanje tukaj in zdaj. Druga vrsta dejavnosti pa so tiste, ki na prvi pogled morda niso opazne, a so celo zahtevnejše, saj pogosto zahtevajo spremembo miselnosti. To so dejavnosti, ki spodbujajo celostno vključitev migrantov v njihovo novo družbeno in kulturno okolje. Pri tem gre za proces, ki vključuje vzajemno razumevanje, odgovornost in sodelovanje.

Migracije so na nek način lahko tudi priložnost za medsebojno obogatitev. Ta pojav namreč zavezuje k soočanju različnih življenjskih slogov in kultur ter tako spodbuja izgrajevanje novih odnosov. Kot je nazadnje še spomnil Vegliò, pojav migracij vključuje pravice in dolžnosti. Papeževa poslanica govori tako o skrbi za dostojanstveno in spodobno življenje migrantov, kot o njihovi pozornosti do vrednot družbe, v katero se vključujejo. Od vseh se pričakuje, da delajo za skupno dobro.

Benedikt XVI. pa v svojem pisanju tudi poziva mednarodno skupnost, naj odločneje nastopa v boju proti trgovini z ljudmi. Trgovina z ljudmi je namreč sramotno dejanje, ki ga je potrebno nenehno ‘obsojati in kaznovati’.

Foto: splet