Na žalostno obletnico je med današnjo splošno avdienco v Vatikanu spomnil tudi papež Frančišek ter pozval h konkretni in velikodušni podpori mednarodne skupnosti Libanonu:

»Leto dni po grozljivih eksplozijah v bejrutskem pristanišču, v prestolnici Libanona, ki so povzročile smrt in uničenje, sem z mislimi pri tej ljubljeni deželi, predvsem pri vseh žrtvah, njihovih družinah, številnih ranjenih ter vseh, ki so v tragediji izgubili svoj dom ali delovno mesto.« Mnogi Libanonci so ob tem izgubili tudi voljo do življenja, je dejal papež in spomnil na dan molitve za Libanon, ki smo ga na njegovo pobudo obhajali pred mesecem dni.

Boga prosimo za luč upanja, da bi ljudje lahko prestali to težko krizo.

»Na dan molitve in premišljevanja za Libanon 1. julija letos smo skupaj z drugimi krščanskimi voditelji izpostavili upe in pričakovanja libanonskega naroda, utrujenega in razočaranega, ter Boga prosili za luč upanja, da bi ljudje lahko prestali to težko krizo.«

Papež je pozval mednarodno skupnost, naj deželo podpre s konretnimi gestami, ne le z besedami, da bi z njihovo pomočjo lažje stopila na »pot vstajenja«. V ta namen danes v Franciji zaseda tudi donatorska konferenca, ki ji je papež zaželel veliko uspeha.

Frančišek je na koncu znova izrazil željo, da nekoč obišču Libanon: »Dragi Libanonci, moja želja, da bi vas prišel obiskat, je velika, in nikoli se ne naveličam moliti za vas, da bi Libanon znova prinašal sporočilo bratstva, sporočilo miru za ves Bližnji vzhod.«

V globoki krizi

Libanon je nekoč slovel kot bližnjevzhodna Švica, v državi pa so našli zatočišče številni begunci na tistem območju, posebno iz Sirije. Od jeseni 2019 pa tudi Libanon trpi zaradi hude gospodarske krize, ki sta jo med drugim sprožila gospodarski zastoj v državi in vedno hujša korupcija, vse to pa je še poslabšala epidemija koronavirusne bolezni.

Sredi institucionalne in gospodarske krize je 4. avgusta lani razneslo še 2.750 ton visoko eksplozivne kemikalije amonijevega nitrata, ki so jo brez nujno potrebnih varnostnih ukrepov hranili v enem od pristaniških skladišč. Silovita eksplozija je uničila velik del Bejruta, močno je prizadela predvsem četrti, v katerih živijo kristjani. Življenje je izgubilo okoli dvesto ljudi, 6.500 je bilo ranjenih, več deset tisoč jih je ostalo brez strehe nad glavo. Posledice te katastrofe po poročanju številnih človekoljubnih organizacij odzvanjajo še danes in so močno zaostrile gospodarsko krizo v državi.

Libanonska vlada je današnjo obletnico razglasil za narodni dan žalovanja: javne ustanove so zaprte, ljudje pa se zbirajo v pristanišču, kjer pripravljajo spominsko slovesnost za vse žrtve tragedije. Žalno bogoslužje z začetkom ob 18. uri in sedem minut, ko je pred letom dni odjeknila prva eksplozija, bo obhajal maronitski patriarh kardinal Behara Rai, udeležili pa se ga bodo predvsem svojci umrlih. Sledilo bo branje imen vseh žrtev, ob pozvanjanju cerkvenih zvonov in izgovarjanju muslimanskih molitev za pokojne. Napovedani so tudi žalni in protestni shodi pred parlamentom in sodno palačo.

 Pristanišče v Bejrutu leto dni po eksploziji FOTO: Vatican Media

Več kot 50 odstotkov ljudi pod mejo revščine

Precej več kot polovica prebivalstva v Libanonu trenutno živi pod mejo revščine. Collège de la Sainte Famille Française, ugledno šolo v mestu Jounieh, dobrih 20 kilometrov oddaljenem od Bejruta, je po besedah vodje šolske uprave zgolj v letošnjih juniju in juliju zapustilo okoli dvajset učiteljev. Večina od njih želi zapustiti domovino, ker tam ne morejo več preživeti. Vzrok: kupna moč državljanov je drastično upadla: »Pred izbruhom krize je bila začetna učiteljska plača v višini 1525 milijonov libanonskih funtov primerljiva s 1000 ameriškimi dolarji, po padcu domače valute je to le še okoli 75 do 80 ameriških dolarjev. To pa je enostavno premalo za preživetje.

Celo vsakdanje potrebščine so za marsikoga postale nedosegljive. Nekaj primerov: zavoj mleka v prahu za otroke stane 250.000 libanonskih funtov. Najem generatorja za elektriko znaša 600.000 funtov, in to pri minimalni mesečni plači 675.000 funtov. Javno električno omrežje obratuje le še dve do štiri ure dnevno. Nadomestni deli za avtomobile stanejo dve do štiri mesečne plače. Kot poročajo človekoljubni delavci, družine v jutranjem mraku, ovite v temo in sramoto, brskajo po smetnjakih, da bi našle kaj za pod zob.

Papež ne bo pozabil Cerkve v Libanonu. Zakaj bi se torej bali česar koli, če verujemo v Jezusa Kristusa in mu zaupamo?

Kljub vsemu Libanonci ne izgubljajo upanja

Na obzidju vzdolž ulice ob bejrutskem pristanišču so zapisana imena vseh »mučencev«, žrtev lanskih eksplozij. Opaziti je tudi nekaj obledelih fotografij otrok. Po besedah tamkajšnjega odvetnika Wajiha Raada so ljudje siti dejstva, »da si politična elita med seboj razdeljuje ves kolač, za potrebe ljudi pa ji ni popolnoma nič mar«. Predel prestolnice okoli pristanišča je tudi po letu dni »kot mrtev«: na številnih vhodih v trgovine so spuščene rešetke, skoraj vse restavracije v okoliških četrtih so zaprte.

Kljub temu Libanonci ne izgubljajo upanja. Odvetnik Raad poln upanja zre v prihodnost: »Nekaj let bo trajalo, toda uspelo nam bo.« Tudi p. Raymond Abdo, provincial bosonogih karmeličanov v Libanonu, razmišlja pozitivno: »Papež Frančišek nam vliva upanje, da bomo uspešno kos trenutni krizi. Vesoljno Cerkev poziva, naj nas ne pusti na cedilu. Papež ne bo pozabil Cerkve v Libanonu. Zakaj bi se torej bali česar koli, če verujemo v Jezusa Kristusa in mu zaupamo?«