Frančišek, njegova Svetost, argentinski papež, eden od voditeljev, ki določajo družbeno in politično agendo sveta, se mi približa z žarečim nasmehom na obrazu. Videti je, da si je povsem opomogel. Zavedajoč se vseh sprememb, ki jih je uvedel v devetih letih svojega papeževanja, in z dolgoročnim pogledom na prihodnost človeštva, vere in potrebe po novih odgovorih. Ko skupaj stopamo v dvorano, kjer bo uro in pol potekal ekskluzivni intervju za argentinsko nacionalno tiskovno agencijo Télam, vem, da je ta 20. junij zame resnično izjemen in edinstven dan.«

Ne moremo se vrniti k lažni varnosti političnih in ekonomskih struktur, ki smo jo imeli prej.

Tako svoj pogovor s svetim očetom začenja časnikarka omenjene agencije Bernarda Llorente, ki je s sogovornikom razpravljala o globalnih vprašanjih današnjega časa, od epidemije do zaskrbljujočih okoljskih razmer. Po navedbah Radia Vatikan je Frančišek premišljeval tudi o položaju mladih, politiki, razmerah v Latinski Ameriki in vojnah po svetu, ocenil svoj skoraj desetletni pontifikat in izpostavil, da je deloval kot »katalizator zahtev kardinalskega zbora«.

V pogovoru z Llorentejevo je zatrdil, da »se ne moremo vrniti k lažni varnosti političnih in ekonomskih struktur, ki smo jo imeli prej«. Po njegovih besedah do sporov prihaja zaradi pomanjkanja dialoga, in sveti oče je razočaran, da Združeni narodi teh sporov niso zmožni ustaviti.

FOTO: Vatican Media

Vojna pomeni pomanjkanje dialoga

Med najbolj dramatičnimi krizami je vojna, ki ji papež v drugem delu pogovora posveti obsežno poglobljeno razčlembo. Ob tem izrecno omenja Ukrajino, spomni pa tudi na tragedije v Ruandi, Siriji, Libanonu in Mjanmaru. »Vojna je žal krutost dneva. V vojni se ne pleše menueta, ampak se ubija,« z obžalovanjem ugotavlja Frančišek in znova obsodi strukturno prodajo orožja, ki je vojni naklonjena. Spregovori o pojmu »pravične vojne«, ki po njegovem mnenju obstaja, saj obstaja pravica do obrambe, »vendar je treba znova premisliti, na kakšen način ta pojem uporabljamo danes«. Ob tem usmeri pozornost na pomen medsebojnega poslušanja, tudi v vsakdanjem življenju, da bi se znali pogovarjati in bi tako lažje odpravili vsako možnost spora.

Narava ni maščevalna, vendar tudi ne odpušča, če človek posega po uničevalnih procesih.

OZN nima moči, da bi prekinila vojne

Papež s svojo običajno iskrenostjo prizna svoje razočaranje nad delom Združenih narodov, ki – ne glede na to, koliko pomagajo preprečevati vojne (recimo na Cipru) – ne zmorejo ustaviti vojn, saj »nimajo moči«. Kot pove, obstajajo tudi nekatere »zaslužne ustanove«, v zvezi s katerimi ima nekaj upanja, druge pa se ukvarjajo z reševanjem notranjih vprašanj. Odločno poziva k pogumu in ustvarjalnosti v mednarodnih ustanovah, da bi premagali t.i. »smrtonosne« položaje.

Narava ne odpušča

V ospredju pogovora za argentinsko medijsko agencijo je tudi okoljska kriza: po besedah papeža Frančiška izkrivljeno rabo narave »drago plačujemo«. Človek jo izkorišča, »ona pa te spodnese«. Narava sicer ni maščevalna, poudarja sveti oče, vendar tudi »ne odpušča«, če človek posega po uničevalnih procesih.

Papež Frančišek verjame v mlade, tudi če običajno ne hodijo k maši - pomembno je, da jim pomagamo rasti in jih spremljamo.

Zaupajmo mladim!

Velik del pogovora je namenjen področju mladih. Papež se posebej posveti političnemu nevključevanju mladih, kar neizprosno narašča. Mladi so po njegovih besedah obupani, med vzroki za razočaranje pa navede mafijske in korupcijske posle. Frančišek kljub temu verjame v mlade, tudi če običajno ne hodijo k maši - pomembno je, da jim pomagamo rasti in jih spremljamo: »Tradicija je zagotovilo za prihodnost. Ni muzejski eksponat. To je tisto, kar daje življenje, če le omogoča rast. Vse drugo je nazadovanje, nezdrav konzervativizem.«

FOTO: Vatican Media

Kmalu deset let Frančiškovega pontifikata

Naslednje leto, 2023, bo papež Frančišek obhajal desetletnico pontifikata. Kot je dejal, je v tem času »zbral vse, kar so kardinali povedali med srečanji pred konklavom«: »Mislim, da z moje strani ni nič izvirnega, vendar pa sem sprožil tisto, za kar smo se vsi skupaj odločili.« V bistvu gre za slog, v katerem je nastala nova apostolska konstitucija Praedicate Evangelium, ki je rezultat osem let in pol trajajočega dela in posvetovanj. Tako je nastala misijonska izkušnja Cerkve. Papež vztraja, da si ne želi pripisati celotnega avtorstva: kot pojasnjuje, ne gre zgolj za njegove ideje, temveč so bile to zamisli celotnega kardinalskega zbora.

Papež ni zaskrbljen, če se stvari ne bodo spremenile, čeprav si želi, da bi se.

Značilni latinskoameriški pristop

Papež Frančišek priznava, da obstaja značilen latinskoameriški pristop k Cerkvi, ki je v dialogu z Božjim ljudstvom in ki ga je neizogibno vtisnil v nauk. Spomni na dejstvo, da je bila Cerkev v Latinski Ameriki »izkrivljena, ko se ljudje niso mogli izražati, in je postala Cerkev desetarjev, s pastoralnimi agenti na ukaz«. Latinskoameriški ljudje so svoj dejanski protagonizem lahko izrazili ravno v verskem okolju, čeprav papež ne pozabi na poskuse ideologizacije, ki so se pojavili v Cerkvi, in kot primer navede teologijo osvoboditve: »To je bila ideološka instrumentalizacija, pot osvoboditve latinskoameriške ljudske Cerkve. Toda ljudstva so eno, populizmi pa drugo,« poudari Frančišek.

Varujmo se izkrivljanja stvarnosti v medijih

Glede pomena, ki ga ima njegov glas v današnjem svetu na družbeni in politični ravni, papež Frančišek izpostavi doslednost med tem, kar čuti pred Bogom in ljudmi, in kar usmerja njegova dejanja in izjave. Ni zaskrbljen, če se stvari ne bodo spremenile, čeprav si želi, da bi se, pojasni pa, da mora biti zelo pazljiv v zvezi z nevarno manipulacijo njegovega načina razmišljanja s strani medijev in kot primer navede polemiko, ki je nastala v zvezi s trditvami o vojni v Ukrajini: »V resnici je vojno stanje nekaj mnogo bolj univerzalnega in resnejšega in ni dobrih in slabih. Vključeni smo vsi in tega se moramo naučiti.«

Papež posvari pred medijskimi težnjami, ki ustvarjajo popačeno stvarnost, in ob tem navede štiri »grehe komunikacije«: dezinformacijo (govoriti, kar je lažje); klevetanje (izmišljevati si stvari v škodo drugega); obrekovanje (drugemu pripisovati nekaj, kar se je kasneje spremenilo), in koprofilija (ljubezen do umazanije, veselje do škandalov). »Komunikacija je nekaj svetega in opravljati jo je treba pošteno in pristno,« izpostavi sveti oče in poudari, da morajo mediji zavzeti »zdravo objektivnost«, kar pa ne pomeni, da morajo postati »destilirana voda«: »Če komunikator želi biti dober komunikator, mora biti korektna oseba.«

Navsezadnje biti papež niti ni tako tragično. Lahko si dober pastir.

Življenje je lepo, če znamo čakati v Božjem slogu

V sklepnem delu pogovora se papež spominja časa konklava, spremembe v svojem življenju po izvolitvi, in se na koncu vrne k spominom na svoje življenje, preden je postal papež: »Gre za zgodbo o življenju, ki je bilo obilno obdarovano z Božjimi darovi, mnogimi mojimi pomanjkljivostmi, mnogimi ne tako zelo univerzalnimi stališči. V življenju se naučimo biti univerzalni, dobrodelni, manj zlobni.«

Na svoji poti je doživel številne vzpone in padce in je hvaležen za številne prijatelje, ki so mu pomagali in ga spremljali, tako da se nikoli ni počutil samega. S kančkom ironije nagovori samega sebe in pravi: »Ubogi revež, kaj te je doletelo! Navsezadnje pa biti papež niti ni tako tragično. Lahko si dober pastir.« Ob koncu še pove, da je življenje lepo, če znamo čakati, kot to počne Bog z nami, kar je lastnost Božjega sloga, v katerem je sčasoma tudi sam dozorel.