Frančišek je ob tej priložnosti povabil k oblikovanju novega gospodarskega razvojnega modela, ki ne bi nikogar zapostavil, omenjeni pogovor povzemajo pri Radiu Vatikan.

Belgijski časnikar Emmanuel Van Lierde se je s papežem pogovarjal že sredi lanskega decembra v vatikanskem Domu svete Marte, pogovor pa je bil objavljen 28. februarja, tik pred deseto obletnico Frančiškovega papeževanja.

Za udejanjanje koncilskih sklepov potrebno eno stoletje

Sogovornika sta začela pri drugem vatikanskem koncilu, ki ga papež pogosto izpostavlja: »Po besedah zgodovinarjev je potrebno eno stoletje, da bi videli vse posledice odločitev koncila in da bi jih udejanjili. Pred nami je še štirideset let.« Papež je »zelo zaskrbljen« zaradi koncila, kajti pri tem dogodku, kot pravi, je dejansko »Bog obiskal svojo Cerkev«. Koncil je bil ena od tistih stvari, ki jih Bog opravi v zgodovini po svetih ljudeh. Ljudje se morda niso zavedali, kaj se bo zgodilo, ko ga je Janez XXIII. napovedal, toda koncilski papež je bil človek, odprt za Gospodove pozive, je prepričan Frančišek.

Koncil ni prinesel samo prenove Cerkve, temveč tudi izziv, da bi Cerkev postala vedno bolj živa.

Koncil ni prinesel samo prenove Cerkve, temveč tudi izziv, da bi Cerkev postala vedno bolj živa. Koncil po Frančiškovih besedah ne prenavlja, temveč pomlajuje Cerkev, odprl je vrata za večjo zrelost, ki je bolj usklajena z znamenji časov. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium je eden najbolj tradicionalnih dokumentov, obenem pa tudi najbolj sodobnih, kajti v strukturi Cerkve je tradicionalno – če je dobro razumljeno – vedno sodobno, tako papež Frančišek, saj se tradicija nenehno razvija in raste. Ko izhajamo iz korenin, nenehno rastemo, in koncil je storil ta korak naprej, ne da bi odrezal korenine, saj v nasprotnem primeru ni mogoče roditi sadov: »Koncil je glas Cerkve za naš čas in v tem trenutku, v tem stoletju, ga mi udejanjamo.«

»Koncil Cerkev ne prenavlja, temveč jo pomlajuje.« FOTO: Vatican Media

Sinodalnost in Sveti Duh

Posodabljanje in udejanjanje koncila pa vključujeta tudi spodbujanje k sinodalnosti, kar je bila naslednja tema pogovora: »Obstaja nekaj, česar ne smemo spregledati,« je opozoril papež. Ob koncu koncila je bil Pavel VI. pretresen nad ugotovitvijo, da je Cerkev na Zahodu skorajda izgubila sinodalno razsežnost, medtem ko so jo Vzhodne katoliške cerkve znale ohraniti. Zato je predlagal ustanovitev tajništva sinode škofov, ki bi bilo namenjeno spodbujanju sinodalnosti Cerkve.

Sinoda ni parlament, ni raziskava mnenj na desni in na levi, pač pa je glavni protagonist sinode Sveti Duh: brez navzočnosti Svetega Duha ne more biti sinode.

Ta sinodalnost se je po papeževih besedah v zadnjih šestdesetih letih vedno bolj razvijala in nekatere stvari so se počasi razjasnile: med njimi vprašanje, ali imajo samo škofje pravico do glasovanja, saj včasih ni bilo jasno, ali ženske smejo glasovati. Med sinodo o Amazoniji oktobra 2019 je bila na koncu sinodalnost izpostavljena kot zaželena tema prihodnjih sinodalnih srečanj, saj so škofje očitno menili, da je prišel čas za obravnavo tega vprašanja: »To počnemo prek sedanjega sinodalnega procesa in dve sinodi o sinodalnosti nam bosta pomagali razjasniti pomen in metodo procesa odločanja Cerkve.«

Papež je ob tem znova jasno izpostavil, da sinoda ni parlament, ni raziskava mnenj na desni in na levi, pač pa je glavni protagonist sinode Sveti Duh: brez navzočnosti Svetega Duha ne more biti sinode. Sveti Duh, je pojasnil Frančišek, pa deluje na dva načina: »Predvsem naredi neke vrste ropotarnico. Pomislimo na binkošti – kakšen ropot! Zdi se, da je s svojim izlitjem karizem ustvaril nered in kaos. Zatem pa ustvari red, ali bolje povedano, harmonijo, kar je višja vrsta reda.« Zanimivo je tudi, tako papež, da se med sinodo veliko govori, vendar je po govorih vedno nekaj časa namenjenega tišini, da bi tudi Sveti Duh v miru prišel do besede.

»Zakaj se ukrajinski otroci ne smejijo? Kaj so videli?«

Pri naslednjem vprašanju sta sogovornika spregovorila o »tretji svetovni vojni po koščkih« in stvarni možnosti za dosego miru, pri čemer ima svojo vlogo tudi vatikanska diplomacija. Papež je vojno v Ukrajini označil za »strahotno grozoto«. Kot je pojasnil, si je Vatikan ta spor »vzel k srcu že od prvega dne«. Frančišek je dan po začetku invazije osebno obiskal rusko veleposlaništvo, česar dotlej ni storil še noben papež. Izrazil je pripravljenost, da gre v Moskvo in poskuša doseči, da se oboroženi spor ne bi nadaljeval.

Vatikan je bil že od vsega začetka v središču dogajanja: papež je spomnil, da je več kardinalov že obiskalo Ukrajino, kardinal Konrad Krajewski je tja potoval šestkrat, da bi pomagal ukrajinskemu ljudstvu, obenem pa se vatikanski predstavniki ves čas pogovarjajo tudi z ruskim ljudstvom, da bi kaj storili.

Ta vojna je strašna, je neizmerno grozodejstvo.

»Ta vojna je strašna, je neizmerno grozodejstvo. V njej se bori veliko plačancev. Nekateri so zelo kruti, zelo kruti. Dogajajo se mučenja, mučijo otroke. Veliko otrok, ki so v Italiji z materami, ki so begunci, je prišlo k meni. Še nikoli nisem videl ukrajinskega otroka, ki bi se smejal. Zakaj se ti otroci ne smejijo? Kaj so videli? To je grozljivo, res grozljivo. Ti ljudje trpijo, trpijo zaradi agresije. V stiku sem tudi z več Ukrajinci. Predsednik Volodimir Zelenski je poslal več delegacij, da bi se pogovorile z mano,« je papež predstavil svoje razmišljanje o dogajanju v Ukrajini.

Papež in časnikar Emmanuel Van Lierde leta 2020 med avdienco v Vatikanu. FOTO: Vatican Media

Vojna je norost

Poudaril je, da v Vatikanu »od tukaj počnemo, kar lahko, da bi pomagali prebivalstvu, toda trpljenje je zelo veliko«. Vsi se počutimo zelo vpleteni v to vojno, ker se odvija blizu nas, toda sveti oče je znova izpostavil, da po svetu že leta divjajo vojne, ki jim ne posvečamo pretirane pozornosti: v Mjanmaru, Siriji, kjer vojna traja že 13 let, Jemnu, kjer otroci nimajo izobrazbe in kruha, kjer so lačni … Svet je dejansko vedno v vojni, je poudaril Frančišek.

Vsaka vojna je poraz, in vendar se človeštvo ne nauči ničesar.

V zvezi s tem dejstvom je treba odločno obsoditi množično orožarsko industrijo in trgovino z orožjem: »To je industrija uničevanja, industrija vojne, industrija sveta v vojni. V približno enem stoletju smo doživeli tri velike svetovne vojne: vojno 1914–18, vojno 1939–45 in sedanjo vojno, ki je prav tako svetovna vojna, v kateri bogate države obnavljajo svoje orožje.«

Po papeževih besedah je »vsaka vojna poraz«, in vendar se človeštvo ne nauči ničesar. Zdaj, »ko še eno živimo od blizu, moramo upati, da se bomo iz nje – če bo Bog dal – končno nekaj naučili. Vse to se je začelo s Kajnom in Abelom in se nadaljuje vedno znova. Zame je vse to zelo boleče, zelo boleče. In ne morem se postaviti ne na eno stran in ne na drugo. Vojna je zlo samo po sebi, vojna je norost, je samomor, je samouničenje.«

Papež sanja o drugačnem gospodarstvu

»To gospodarstvo ubija,« so besede, s katerimi je Frančišek leta 2013 začel svoj pontifikat, v tokratnem pogovoru pa je znova pojasnil, kakšen gospodarski model ima v mislih. Kot je dejal, »moramo imeti pogum, da sanjamo o gospodarstvu, ki ni zgolj liberalno«. Pri gospodarstvu moramo biti previdni, je prepričan cerkveni voditelj: če bo preveč osredinjeno na finance, na gole številke, za katerimi ni nobenih resničnih subjektov, potem bo zdrobljeno v prah in lahko privede do resne izdaje. »Gospodarstvo mora biti socialno gospodarstvo,« tako sveti oče, ki je ob tem spomnil, da je Janez Pavel II. izrazu tržno gospodarstvo dodal besedo socialno, torej »socialno tržno gospodarstvo«.

Gospodarstvo mora biti vedno socialno in služiti družbenim ciljem.

Trenutno je gospodarska kriza nedvomno resna, večina ljudi na svetu nima dovolj hrane, nima dovolj sredstev za življenje, bogastvo pa je v rokah peščice ljudi, ki vodijo velika podjetja, pogosto nagnjena k izkoriščanju. Gospodarstvo mora biti vedno socialno in služiti družbenim ciljem, je sklenil papež Frančišek.

Papež je prepričan, da potrebujemo novo obliko gospodarskega modela. FOTO: Vatican Media