Papež Frančišek je bil danes dopoldne v mozambiški prestolnici Maputo na vljudnostnem obisku pri predsedniku države Filipeju Nyusiju. Sledilo je srečanje s člani vlade in parlamenta, diplomatskim zborom in predstavniki civilne družbe, ki jim je papež namenil svoj prvi nagovor. Spregovoril je o prihodnosti miru in sprave, poudaril pomembno skrb za mlade rodove in pri tem izpostavil kulturo miru.

Mozambik – blagoslovljena dežela

Sveti oče je Mozambik opisal kot deželo, ki je »zelo blagoslovljena s svojo naravno lepoto« in tudi z »velikim kulturnim bogastvom«. Svoje prve besede bližine in solidarnosti je Frančišek namenil vsem, ki sta jih pred kratkim prizadela ciklona Idai in Kenneth, njune uničujoče posledice pa še naprej pestijo mnoge družine, predvsem na območjih, kjer obnova še ni bila mogoča. Papež je izpostavil prizadevanje katoliške skupnosti pri spoprijemanju s težkimi razmerami in prizadetim zagotovil svojo bližino.

Zatem je izrazil spoštovanje za dolgoletna prizadevanja, da bi v državi znova zavladal mir, sprava pa postala najboljša pot za spoprijemanje z vsemi izzivi in težavami. Sveti oče je spomnil na podpis pogodbe pred mesecem dni, s čimer so se dokončno prenehali vojaški spopadi med mozambiškim narodom.

»Ne« nasilju, »da« miru in spravi

Mozambičani so v letih državljanske vojne izkusili, da iskanje trajnega miru zahteva trdo, stalno in neutrudno delo. Zato, je izpostavil papež, je treba še naprej poudarjati, odločno, toda brez fanatizma, pogumno, toda brez poveličevanja, vztrajno in na razumen način: ne nasilju, ki uničuje, da miru in spravi.

Mir namreč ni le odsotnost vojne, ampak neutrudno prizadevanje – predvsem tistih, ki so na odgovornih mestih – za priznanje, zagotovitev in konkretno izgradnjo dostojanstva vseh bratov. »Brez enakih možnosti različne oblike nasilja in vojne najdejo rodovitna tla, ki bodo prej ali slej povzročila eksplozijo. Dokler krajevna, narodna ali svetovna družba en del same sebe pušča na obrobjih, ne bo nobenih političnih programov, niti zakonitih prisil ali nadzornih sistemov, ki bi lahko neomejeno zagotovili mir,« je zatrdil sveti oče.

Kultura miru

Kultura miru zahteva stalen proces, v katerega je vključena vsaka nova generacija, zato je nujno treba priznati drugega, okrepiti vezi in zgraditi mostove. Le z ohranjanjem živega spomina bo odprta pot v prihodnost, ki usmerja v iskanje skupnih ciljev, vrednot, idej, ki povzročajo preseganje sektorskih, korporacijskih ali strankarskih interesov, da bodo bogastva mozambiškega naroda služila vsem, predvsem pa najrevnejšim. Papež je ob tem vse zbrane povabil, naj skrbijo za njihov skupni dom, saj je zaščita zemlje tudi zaščita življenja, ki zahteva posebno pozornost.

Papež je ob koncu nagovora zbranim predstavnikom mozambiških oblasti dejal, da so graditelji najlepšega, kar se lahko zgradi. To je »prihodnost miru in sprave, ki sta zagotovili za pravico vaših otrok do prihodnosti«.



Papež mladim: Radostno stopajte po poteh miru

Papež se je v Maputu srečal tudi z mladimi in jim dejal, da so »radost te dežele, radost našega časa«. Srečanje se je začelo z vrsto vprašanj: Kako lahko mladi svoje sanje spremenimo v resničnost? Kako lahko pomagamo reševati težave, ki pestijo našo državo? Kako lahko napišemo novo stran v zgodovini Mozambika?

Upi in sanje, vdanost in vztrajnost

Papež je mlade presenetil z izjavo, da so na vprašanja že sami odgovorili s svojimi umetniškimi, glasbenimi in kulturnimi nastopi na začetku srečanja. V vsem tem namreč po papeževih besedah vidimo raznolikost načinov, kako povezati svet in se zazreti preko obzorij: z očmi, polnimi upanja, prihodnosti in sanj.

Upe in sanje pa ubijata dve drži, »vdanost in zaskrbljenost«. Papež ju je imenoval »veliki sovražnici življenja«, ker nas vodita po lažji, toda samouničujoči poti. Pozitiven zgled vztrajnosti, je pojasnil Frančišek, je mozambiški nogometaš Eusébio da Silvia, čigar strast do igre mu pomaga, »da še naprej sanja in napreduje«, čeprav ima veliko razlogov, zaradi katerih bi lahko obupal. Drugi je atletinja Maria Mutola, prejemnica zlate medalje na olimpijskih igrah. Ob vseh nagradah ni nikoli pozabila svojih ljudi ali svojih korenin in je »še naprej pomagala skrbeti za revne otroke v Mozambiku«. Šport, je zatrdil papež, »nas uči, kako vztrajati v svojih sanjah«.

Ekipna igra

Frančišek je zatem izpostavil pomen »ekipne igre«. Z mislijo na medverski značaj srečanja je dejal, da navzoči »prihajajo iz različnih izročil« in govorijo različne jezike, »vendar nas to ni ustavilo, da bi bili tu skupaj kot ekipa«. Papež je mladim položil na srce, da bodo za svojo domovino naredili največ, če bodo vedno med seboj sodelovali, kajti sovraštvo uničuje družine in dežele, »največje sovraštvo pa je vojna«. Frančišek je spomnil na stari pregovor: »Če želiš kam priti hitro, hodi sam. Če pa želiš priti daleč, hodi z drugimi.«

Iztegnjene roke

Papež je izpostavil, da so bili številni mladi, navzoči na srečanju na stadionu Maxaquene, »rojeni v času miru«, zato je vse spodbudil, naj bodo dejavni v mirovnem procesu, »z iztegnjenimi rokami«, da bodo lahko rasli v prijateljstvu »s tistimi, ki razmišljajo drugače od vas«. Po papeževih besedah je to »najboljše orožje, da spremenimo tok zgodovine«.

Iztegnjene roke pa nas tudi spominjajo, da moramo skrbeti za mater Zemljo, je dejal sveti oče in ob tem spomnil na »okoljsko katastrofo«, ki sta jo letos prinesla ciklona Idai in Kenneth. Mnogi mladi »so že sprejeli izziv in varujejo naš skupni dom« in to so po papeževih besedah »čudovite sanje, ki jih lahko negujemo skupaj, kot družina«, velik izziv, ki nas lahko združuje tudi v prihodnosti.

Vir: Radio Vatikan
Foto: Vatican Media