Papež Frančišek je z enajstimi novimi kardinali, ki jim je med konsistorijem minulo soboto izročil znamenja kardinalske časti, na včerajšnjo prvo adventno nedeljo obhajal slovesno sveto mašo v vatikanski baziliki sv. Petra. V mašnem nagovoru je vernike pozval, naj v adventnem času začutijo Božjo bližino in ohranijo čuječnost; bližina in čuječnost sta po besedah svetega očeta »dve ključni besedi za adventni čas«. Prvo sporočilo adventa je, naj prepoznamo Božjo bližino in Bogu zakličemo: »Še bolj se približaj!«

Bog nam sicer želi priti blizu, vendar se ne vsiljuje. Naša stvar je, da mu v adventni molitvi nenehno kličemo: »Pridi, Gospod Jezus!« Ta vzklik lahko zavestno izrečemo najmanj enkrat na dan. Na ta način se verniki urimo v čuječnosti, ki jo Jezus nenehno pričakuje od nas. Kot opozarja papež, je »življenjska napaka, da se izgubimo v tisočih stvareh in se ob tem ne zavedamo Boga«.

Za kristjane obstajata dve obliki čuječnosti: molitev in ljubezen. Molitev pomaga pri tem, da ne zapademo v »nevaren spanec povprečnosti«. Nasprotje povprečnosti je vera: »goreča želja po Bogu«, »nenehna drznost spreobrnjenja«, »pogum za ljubezen«. Frančišek je obenem opozoril tudi pred brezbrižnostjo. Ta se polasti človeka, ki skrbi le zase in za svoje potrebe ter je do vseh drugih brezbrižen. »Kmalu se začnemo pritoževati nad vsem, nato se počutimo kot žrtve vseh in na koncu pripravljamo zarote o vsem,« je pojasnil Frančišek. Zoper to pomaga le dejavna ljubezen: »Kakor ni mogoče živeti brez utripa, tako ni mogoče biti kristjani brez dejavne ljubezni.« Sočutje, pomoč, služenje – to ni stvar poražencev, temveč »edina stvar, ki nas lahko pripelje do zmage«.


FOTO: Vatican Media

Angelus: Bog, ki prihaja, nikoli ne razočara našega pričakovanja

V nagovoru med opoldansko molitvijo je papež vernike povabil, naj advent živijo kot čas pričakovanja in upanja. Za kristjana je namreč najpomembnejše nenehno srečevanje z Gospodom. Vajeni moramo biti življenja z Gospodom, saj bomo z Njim prebivali v večnosti. Bog, ki prihaja, prihaja ves čas in nikoli ne razočara našega pričakovanja. Morda nas včasih pusti čakati, da bi zorelo naše upanje, toda nikoli ne razočara. Gospod vedno pride, vedno je ob nas, je zatrdil sveti oče.

Advent pomeni nenehno sklicevanje na upanje, saj nas spominja na navzočnost Boga v zgodovini, da jo pripelje do njenega poslednjega smisla, do njene polnosti. Bog je navzoč v zgodovini človeštva, je »Bog z nami«; Bog ni daleč, vedno trka na vrata našega srca in hodi ob nas, da bi nas podpiral. Gospod nas nikoli ne zapusti.