Spletno srečanje je organizirala Univerza Loyola v sodelovanju s Papeško komisijo za Latinsko Ameriko. Med dveurnim dogodkom se je papež povezal s študenti sedmih območnih delovnih skupin s kolegijev in univerz, teme pogovora pa so bile med drugim nenasilje, migranti, okolje, odnos do ostarelih, predvsem pa ostra obsodba nasilja, ki uničuje, navaja Radio Vatikan. Papež je srečanje začel z molitvijo k Mariji, Kraljici miru, naj zaščiti Ukrajino, družine, mlade in vse žrtve napadov.

Gradnja mostov kot sestavni del krščanske istovetnosti

Srečanje je privedlo do odprtega pogovora med študenti in papežem o iskanju novih načinov za izgradnjo sveta, ki bi bil sestavljen iz mostov, in sodelovanja v duhu okrožnice Vsi smo bratje. Spletnega srečanja so se udeležili predstavniki celotne ameriške celine: iz Združenih držav Amerike in Kanade, Mehike, s Karibov in iz Srednje Amerike, Brazilije in Južne Amerike, na njem pa so na sinodalni način razpravljali o številnih vprašanjih, povezanih z migracijskimi izzivi, kot so izobraževanje, migracije, okoljska trajnost, gospodarska pravičnost in celostni človeški razvoj.

Kristus prihaja, da bi zgradil mostove med Očetom in nami. Kristjan, ki ne zna graditi mostov, je pozabil na svoj krst.

Nekateri udeleženci so migranti, ki so pobegnili iz ene države v drugo ali pa so se z obrobij preselili v mestna središča, da bi poiskali boljše življenjske priložnosti. S papežem v vatikanskem Domu sv. Marte so se povezali s pametnimi telefoni, tablicami in računalniki ter pripovedovali svoje zgodbe, opozarjali na težke razmere v svojih državah ali pa predstavili projekte, ki jih razvijajo v zadnjih letih.

Prav izmenjava idej, razmišljanj in pobud, ki nastajajo na različnih koncih Severne, Srednje in Južne Amerike, pa je način »postavljanja mostov«, o čemer je obsežno spregovoril tudi papež Frančišek: »Gradnja mostov je sestavni del krščanske istovetnosti. Kristus prihaja, da bi zgradil mostove med Očetom in nami. Kristjan, ki ne zna graditi mostov, je pozabil na svoj krst.«

FOTO: Vatican Media

Dejavno nenasilje

Po papeževih besedah bi bilo lepo, če bi ta sinodalni prostor, ki so ga ustvarili sinoči, postal stalnica med mladimi študenti in papeži. Na obsodbo nasilja ene od študentk se je odzval s trditvijo, da je treba na nasilje odgovoriti z »dejavnim nenasiljem«: »To je največji izziv, ki se pričakuje od vas, obsodba nasilja. Nasilje uničuje, nasilje ne gradi, in to je razvidno iz vojaških in nevojaških diktatur skozi vso zgodovino. Potrebujemo preroštvo nenasilja. Mnogo lažje je udariti nazaj, ko te kdo udari, namesto da bi nastavili drugo lice.« Papež je spomnil na Gandija in dodal, da je »prijaznost ena najlepših človeških lastnosti, saj izvira iz nežnosti«. Posvaril je pred »igro hinavščine«, ki zastruplja življenje, in poudaril, da »ima iskrenost svojo ceno, človeka pa vodi v spreobrnjenje in v sožitje s svetom«.

Gospod vedno odpušča, mi odpuščamo včasih, narava pa ne odpušča nikoli.

Narava nikoli ne odpusti

Več študentov se je dotaknilo vprašanja o varovanju stvarstva. Izpostavili so, da 20 milijonov ljudi na leto zapusti svojo deželo zaradi podnebnih sprememb in da naj bi do leta 2060 po nekaterih napovedih v svetu imeli kar 1,4 milijarde podnebnih beguncev. Papež Frančišek je povabil k skrbi za skupni dom in spomnil na španski pregovor: »Gospod vedno odpušča, mi odpuščamo včasih, narava pa ne odpušča nikoli.«

Sprejemanje migrantov

Udeleženci sinočnjega srečanja so veliko govorili tudi o migraciji. Južnoameriška študentka, ki se je izselila s svojo družino, je obsodila način ravnanja, ki ga je bila deležna: »Nismo posiljevalci, morilci, narkomani ... Smo marljivi sanjalci, ki tej državi ponujajo najboljše, kar so.« Papež je dejal, da je migracija »ena najresnejših dram« našega stoletja: »Vidimo ljudi, ki zapuščajo svojo domovino zaradi političnih problemov, vojn, gospodarskih in kulturnih težav. Načelo je zelo jasno: migranta je treba sprejeti, ga spremljati, spodbujati in vključevati.«

Z vprašanjem migracije se moramo soočiti s pomočjo treh jezikov: glave, srca in rok.

Kot že ob drugih priložnostih je tudi tokrat ponovil, da morajo posamezne države »iskreno povedati, koliko ljudi lahko sprejmejo,« da lahko pri sprejemanju migrantov posredovale tudi druge države. Na ta način se oblikuje bratstvo, ki je v tem razdeljenem svetu zelo potrebno. Papež je dejal, da je pomembno vztrajati pri temi migracij, da je veliko »otrok migrantov«, pri čemer je spomnil, da je tudi sam »sin priseljencev«. Vprašanje migracije je torej izziv za vsakega od nas, še posebej za študente, ki se morajo s tem problemom soočiti, ga preučevati in prevzeti odgovornost zanj, in sicer s pomočjo treh jezikov: glave, srca in rok, ne da bi pri tem podlegli nevarnosti in postali hladni in brezsrčni.

FOTO: Vatican Media

Skrb za naše korenine

Na sinočnjem srečanju so spregovorili še o eni temi, ki je za papeža zelo pomembna: medgeneracijskem dialogu ter odnosu med starejšimi in mlajšimi generacijami. »Za družbo je naravnost samomorilsko, če zanika svoje korenine. Vsak mora skrbeti za svoje korenine, zato vztrajam pri dialogu med ostarelimi in mladimi,« je dejal sveti oče. »Ostareli so korenine, vsi sadovi izvirajo iz korenin.« Migranti se morajo vključiti v državo gostiteljico, toda nikoli ne smejo pozabiti svojih korenin, sicer bodo morali »živeti s to krivdo«.

Ostareli so korenine, vsi sadovi izvirajo iz korenin.

Cerkev na ulici in klofuta v obraz

Ob koncu srečanja z mladimi študenti je v ospredje prišla še tema sinodalnosti, pri čemer je papež pozval vso Cerkev, naj bo »Cerkev na ulici«, »Cerkev v izhodu« in ne »Cerkev kot statični muzej«, kjer je vse čisto in urejeno, vendar pa vse ne deluje. Spomnil je na dogodek, ki ga je doživel v neki četrti v Buenos Airesu: duhovnik je za božič in veliko noč svojo župnijo spremenil v jedilnico, odprto za priseljence in vse, ki niso imeli s kom preživeti praznikov. Papež je dejal, da je to v njem sprva povzročilo pohujšanje, »toda obenem je bila to klofuta v obraz, ki je spremenila moje srce«.