Sveti oče je prepričan, da šport lahko prispeva k edinosti družbe, združevanju in povezovanju ljudi ter nosi sporočilo sloge in miru. Kot poroča Radio Vatikan, so udeleženci mednarodnega simpozija o športu v Vatikanu zasedali 29. in 30. septembra, naslov srečanja pa je bil »Šport za vse: povezovalen, dostopen in po meri vsake osebe«.

Srečanje je organiziral Dikasterij za laike, družino in življenje v sodelovanju z Dikasterijem za kulturo in vzgojo in Fundacijo za šport Janez Pavel II. Dogodka so se udeležili športniki ter predstavniki različnih športnih organizacij, civilnih in verskih ustanov, z udeležbo na srečanju pa so se odzvali na papežev poziv k družbeni odgovornosti športa in pomembnosti športne dejavnosti kot načina za človeško, vzgojno in duhovno rast.

Citius, altius, fortius - communiter: hitreje, višje, močneje – skupaj.

Za dosego visokih ciljev je potrebna skupna igra

Prizadevati si za šport, ki je povezovalen, za vse dostopen in po meri vsake osebe, je po papeževih besedah »veliko delo« in »izziv, ki ga nihče ne more izvajati sam«. Za dosego visokih in težkih ciljev je potrebna »ekipna igra«, treba je »stopiti skupaj«, pri čemer je sveti oče spomnil na olimpijsko geslo »Citius, altius, fortius - communiter«, torej »Hitreje, višje, močneje – skupaj«.

FOTO: Vatican Media

Šport je ustvarjalec skupnosti

Papež je izpostavil, da je Cerkev »blizu športu«, ker »verjame v igro in športno dejavnost kot kraj srečanja med ljudmi, kraj formacije za vrednote in bratstvo«. Zato je šport del dejavnosti v cerkvenih šolah, oratorijih in centrih za mlade. »Ko se pri športu v središče postavi osebe in je v ospredju veselje do skupne igre, v vsakem raste občutek za sodelovanje in delitev, vsak se počuti del skupine. Rad spomnim športnike, tudi profesionalce, naj ne izgubijo občutka za igro ter naj pri športu vedno ohranijo ljubiteljskega duha – to je pomembno,« je dejal sveti oče in poudaril, da je »razsežnost igre temeljna, predvsem za najmlajše: prinaša veselje, ustvarja druženje in spodbuja prijateljstva, istočasno pa je vzgojna. S pomočjo športa se lahko vzpostavijo močni in trajni odnosi. Šport je ustvarjalec skupnosti.«

Danes zelo potrebujemo pedagogiko miru, spodbujanje rasti kulture miru, začenši pri vsakodnevnih medosebnih odnosih.

Zaveznik pri vzpostavljanju miru

Kakor udje tvorijo telo, tako igralci tvorijo ekipo, osebe pa tvorijo skupnost, je dejal Frančišek in izpostavil družbeno vlogo športa: »Šport je lahko simbol edinosti za družbo, izkušnja združevanja, zgled povezovanja ter sporočilo sloge in miru. Danes zelo potrebujemo pedagogiko miru, spodbujanje rasti kulture miru, začenši pri vsakodnevnih medosebnih odnosih, da bi tako prispeli do odnosov med ljudmi in narodi. Če svet športa spodbuja edinost in povezovanje, lahko postane izjemen zaveznik pri vzpostavljanju miru.«

Ukvarjanje s športom lahko postane pot osebne in družbene rešitve.

Šport v boju proti kulturi odmetavanja

Sveti oče se je obrnil na športnike, ki predstavljajo zgled predvsem mladim, ter jih pozval k boju proti kulturi odmetavanja: »V naših družbah je žal navzoča kultura odmetavanja, ki moške in ženske obravnava kot izdelke, ki se jih uporabi, nato pa zavrže. Kot športniki in športnice lahko z vzgojno in družbeno odgovornostjo pomagate v boju proti tej kulturi odmetavanja. Koliko oseb, ki so se znašle na obrobju družbe, je premagalo nevarnosti izolacije in izključenosti ravno s športom! Ukvarjanje s športom lahko postane pot osebne in družbene rešitve, način za povrnitev dostojanstva.«

FOTO: Vatican Media

Šport je vzgojna in socialna dobrina

Zato je treba v šport vlagati in ga spodbujati z vidika logike generativnosti. Če je namreč dobro zastavljen, prispeva k oblikovanju zrelih in uspešnih osebnosti ter predstavlja razsežnost vzgoje in družabnosti. Zunaj te logike tvega, da bo padel v »mehanizem poslovanja, dobička, potrošniškega spektakla, ki proizvaja osebnosti, katerih podobo se lahko izkorišča«. »A to ni več šport,« je poudaril papež. »Šport je vzgojna dobrina, je socialna dobrina in to mora tudi ostati!«

Ni dovolj, da je šport zgolj dostopen za vse: poleg dostopnosti je potrebna tudi sprejetost.

Dostopnost in sprejetost

»Zato smo odgovorni, da zagotovimo dostop do športa za vse. Odpraviti je treba fizične, socialne in ekonomske ovire, ki preprečujejo in otežujejo dostop do športa. Zavzemati se moramo, da bi vsi imeli možnost ukvarjanja s športom, gojiti oz. trenirati vrednote športa in jih spremeniti v vrline.« Ni pa dovolj, da je šport zgolj dostopen za vse. Poleg dostopnosti je potrebna tudi sprejetost: »Pomembno je, da najdem odprta vrata, prav tako pa je pomembno, da je tam nekdo, ki me sprejme. Nekdo, ki ima vrata srca odprta za vse in tako pomaga premagovati predsodke, strahove in včasih preprosto nevednost. Sprejeti pomeni prek športa vsem omogočiti, da se vključijo v igro, vidijo svoje omejitve in izkoristijo svoje potenciale.«

Vsak ima svoje omejitve in vsak si prizadeva dati od sebe najboljše.

Odprt in gostoljuben dom za vse

Po papeževih besedah na ta način spodbujamo šport, ki je po meri vsake osebe in kjer vsakdo lahko razvije svoje sposobnosti, pri čemer izhaja iz svojega stanja, vključno s šibkostjo ali invalidnostjo. Tega se športniki dobro zavedajo, saj nihče ni supermoški ali superženska: vsak ima svoje omejitve in vsak si prizadeva dati od sebe najboljše. »Ta pustolovščina diši po askezi, iskanju tistega, kar nas izpopolnjuje in nas sili, da gremo čez. Izvor tega iskanja je v globini stegovanje k tisti lepoti in polnosti življenja, ki ju Bog sanja za vsako svoje bitje,« je še dejal sveti oče in govor sklenil s spodbudo k prizadevanju, da bi šport postal »dom za vse, odprt in gostoljuben dom«: »V tem domu nikoli ne izgubite družinskega vzdušja, da se bo lahko tudi v svetu športa našlo brate in sestre, prijatelje in prijateljice. Pri tem poslanstvu sem vam blizu in Cerkev vas podpira pri vzgojnem in socialnem prizadevanju.«