Med letom iz Bratislave proti Rimu je po navedbah Radia Vatikan kot običajno odgovarjal na vprašanja časnikarjev: med drugim jim je razkril nekaj podrobnosti o svojem pogovoru z madžarskimi oblastmi, spregovoril je o vprašanju splava in pristopanju k obhajilu ter istospolnih zakonskih zvezah.

»Splav je umor« in Cerkev ne spreminja svojega stališča, toda »vsakokrat, ko se škofje s tem problemom niso ukvarjali kot pastirji, so se postavili na politično stran«, je dejal sveti oče.

Evropska unija mora poiskati svoje korenine

Po papeževih besedah imajo Madžari mnogo vrednot, posebej pa se ga je dotaknil ekumenizem. Sveti oče je prepričan, da mora Evropa znova poseči po »sanjah svojih ustanoviteljev«: »Evropska unija ni nekakšno združenje za opravljanje stvari; v temelju Evropske unije je duh, o katerem so sanjali Schumann, Adenauer in De Gasperi.« Obstaja pa nevarnost, da bi postala »zgolj urad za upravljanje«; če se želimo temu izogniti, morala bi iti vse do »mistike« in poiskati »korenine Evrope«.

FOTO: Vatican Media

Z Orbanom o okoljevarstvu in demografski zimi

Na vprašanje o srečanju z madžarskim predsednikom Orbanom minulo nedeljo dopoldne je papež odgovoril, da sta govorila o okoljevarstvu in »okoljski zavesti« ter o »demografski zimi«. »Predsednik mi je pojasnil zakon, s katerim pomagajo mladim parom, da se poročijo in imajo otroke,« je zatrdil Frančišek in dodal, da je na Madžarskem veliko mladih in otrok, podobno pa je tudi na Slovaškem. Papež je še povedal, da se s predsednikom madžarske vlade o migrantih nista pogovarjala in da je večino časa govoril Orban.

Na Madžarskem je veliko mladih in otrok, podobno pa je tudi na Slovaškem.

Splav je umor

Časnikarje je zanimalo tudi vprašanje, povezano s pristopanjem k obhajilu in splavom. Papež je pojasnil, da obhajilo ni nagrada za popolne, temveč je dar, Jezusova navzočnost v Cerkvi in skupnosti. Tisti, ki niso v skupnosti, ne morejo prejeti obhajila. Zunaj skupnosti pa so, ker niso krščeni ali so se od nje oddaljili.

Splav je več kot problem, splav je umor: kdor naredi splav, ubije človeško življenje.

Drug problem je splav, in papež je poudaril, da je splav »več kot problem, splav je umor«. Kdor naredi splav, ubije človeško življenje, to življenje pa je treba spoštovati, je pojasnil sveti oče in znova ponudil primerjavo: »To načelo je tako jasno! Tistim, ki tega ne razumejo, bi zastavil naslednje vprašanje: Ali je prav, da ubijemo človeško življenje, če želimo rešiti problem? Ali je prav, če najamemo morilca, da ubije človeško življenje? Znanstveno je to človeško življenje. Ali je prav, da ga vzamemo ven, da bi rešili težavo? Zato se Cerkev tako močno zavzema za to vprašanje; če ga sprejme, je to enako, kot če bi sprejela vsakodnevni umor.« Oseba, ki ni v skupnosti, pa ne more prejeti obhajila. In to ni kazen, saj je zunaj.

FOTO: Vatican Media

K problemu je treba pristopiti pastoralno

Po papeževih besedah pa ta problem ni teološki, temveč pastoralni: kako škofje pastoralno pristopajo k temu načelu. »Če pogledamo zgodovino Cerkve, bomo videli, da so se škofje vsakokrat, ko problema niso reševali kot pastirji, postavili na politično stran. Ko Cerkev zagovarja določeno načelo na nepastoralen način, se postavi na politično stran.« Frančišek je spomnil, da je bilo tako od nekdaj. Pastir pa mora biti pastir, ne sme obsojati. Biti mora pastir, ker je pastir tudi za izobčene. Škofje, je prepričan sveti oče, morajo biti pastirji po zgledu Boga, ki je bližina, sočutje in nežnost: »Tako pravi celotno Sveto pismo ... Pastir ve, kaj mora storiti v vsakem trenutku. Če pa gre ven iz pastorale Cerkve, postane politik ...«

Škofje morajo biti pastirji po zgledu Boga, ki je bližina, sočutje in nežnost.

Cerkev nima moči, da bi spreminjala zakramente

Ob koncu je papež odgovoril še na vprašanje o istospolnih zakonskih zvezah: »Poroka je zakrament in Cerkev nima moči, da bi spreminjala zakramente, kot jih je ustanovil Gospod. Obstajajo zakoni, ki poskušajo olajšati položaj številnih ljudi z drugačno spolno usmerjenostjo. Pomembno je, da imajo države možnost, da jih civilno podprejo, da jim zagotovijo varnost pri dedovanju, zdravju in podobno, ne le za homoseksualce, ampak za vse ljudi. Toda poroka je poroka. To ne pomeni, da jih obsojamo; so naši bratje in sestre, moramo jih spremljati. Obstajajo civilni zakoni ... obstaja francoski PACS, ki pa nima nič skupnega z zakonsko zvezo kot zakramentom, ki je med moškim in žensko. Včasih povzročajo zmedo. So bratje in sestre, vsi enaki. Gospod je dober, želi odrešenje vseh, toda prosim, ne silite Cerkve, da bi zanikala svojo resnico. Mnogi ljudje s homoseksualno usmerjenostjo se pokesajo, prosijo duhovnika za nasvet, Cerkev jim pomaga, toda zakrament zakona je nekaj drugega.«

(nadaljevanje sledi)