Papež Frančišek je na današnji praznik Marijinega brezmadežnega spočetja obhajal slovesno bogoslužje na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Ob koncu bogoslužja, po obhajilu, je odprl sveta vrata v Petrovi baziliki in tako tudi uradno oznanil začetek izrednega svetega leta usmiljenja, ki bo trajalo do 20. novembra prihodnje leto. Sveti oče je v nagovoru med bogoslužjem dejal, da je odpiranje svetih vrat, »dejanje, ki sem ga storil tudi v Banguiju«, preprosto, obenem pa močno simbolično. Opravil ga je v luči Božje besede današnjega bogoslužja, ki v ospredje postavlja prvenstvo milosti: »V teh berilih se pogosto ponovi izraz, s katerim se je angel Gabriel obrnil na presenečeno in vznemirjeno deklico, izraz, ki nakazuje skrivnost, ki jo bo obdala: 'Veseli se, polna milosti!' (Lk 1,28).«

Slovesnega bogoslužja na trgu pred Petrovo baziliko se je udeležilo okoli 50 tisoč vernikov, na povabilo papeža Frančiška pa je bil navzoč tudi upokojeni papež Benedikt XVI. Evangelij, o katerem je med pridigo spregovoril sveti oče, je bil prebran iz evangeliarija, v katerem se z Božjo besedo prepletajo mozaiki p. Marka Ivana Rupnika, obenem tudi avtorja loga svetega leta usmiljenja, ki je krasil pročelje vatikanske bazilike. Poleg oltarja je bila še Marijina ikona, imenovana Vrata usmiljenja, ki prihaja iz grško-katoliške cerkve Gospodovega spremenjenja v Jaroslawu na Poljskem.

»Devica Marija je poklicana predvsem k temu, naj se veseli za vse, kar je Gospod dovršil v njej. Obdala jo je Božja milost in jo usposobila, da je bila vredna postati Kristusova mati. Ko Gabriel vstopi v njen dom, postane ta milost zanjo tudi najgloblja skrivnost, ki presega vsak razum, razlog za veselje, razlog za vero in razlog za predanost besedi, ki ji je razodeta. Polnost milosti je sposobna preobraziti srce in ga naredi sposobno za tako veliko dejanje, ki bo spremenilo zgodovino človeštva.

Praznik Brezmadežnega spočetja izraža veličino Božje ljubezni. Bog ni le tisti, ki odpušča greh, ampak v Mariji celo prepreči izvirno krivdo, ki jo vsak človek prinese s seboj, ko prihaja na ta svet. Prav Božja ljubezen prepreči, prehiteva in rešuje. Začetek zgodbe greha v rajskem vrtu se razplete v načrtu ljubezni, ki odrešuje. Besede Prve Mojzesove knjige kažejo na vsakdanje izkustvo, ki ga odkrivamo v svojem osebnem življenju. Vedno je navzoča skušnjava nepokorščine, ki se izrazi v hotenju, da bi načrtovali svoje življenje neodvisno od Božje volje. Prav to sovraštvo nenehno napeljuje življenje ljudi, da bi jih postavilo v nasprotje z Božjim načrtom. In vendar tudi zgodbo greha razumemo samo v luči ljubezni, ki odpušča. Greh je mogoče razumeti zgolj v tej luči. Ko bi bilo vse prepuščeno grehu, bi bili najbolj obupani od vseh stvari, medtem ko obljuba, da bo Kristusova ljubezen zmagala, vse sprejme v Očetovo usmiljenje. Božja beseda, ki smo jo slišali, ne pušča glede tega nobenega dvoma. Brezmadežna Devica je pred nami kot privilegirana priča te obljube in njene izpolnitve.

To izredno leto je tudi dar milosti. Vstopiti skozi sveta vrata pomeni odkriti globino Očetovega usmiljenja, ki sprejema vse in gre osebno vsakemu naproti. On je tisti, ki išče nas, On nam prihaja naproti. To bo leto, v katerem naj bi rasli v prepričanju o usmiljenju. Koliko krivice naredimo Bogu in njegovi milosti, ko trdimo predvsem, da njegova sodba kaznuje grehe, ne da bi na prvo mesto postavili, da jih njegovo usmiljenje odpušča! Da, prav tako je! Usmiljenje moramo postaviti pred sodbo. V vsakem primeru bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo šli skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo soudeleženi v tej skrivnosti ljubezni in nežnosti. Opustimo vsako obliko strahu in bojazni, ker to ne pristoji tistemu, ki je ljubljen; raje uživajmo veselje srečanja z milostjo, ki vse preobrazi.

Ko bomo danes tukaj v Rimu in v vseh škofijah po svetu stopili skozi sveta vrata, se želimo spomniti še enih vrat, ki so jih pred petdesetimi leti očetje koncila na stežaj odprli v svet. Te obletnice se ne smemo spominjati samo zaradi bogastva dokumentov, ki so jih tam spisali in ki do današnjih dni omogočajo, da spremljamo velik napredek v veri. Na prvem mestu je bil koncil srečanje. Pravo srečanje med Cerkvijo in ljudmi našega časa. Srečanje, zaznamovano z močjo Duha, ki je poganjal svojo Cerkev, naj zapusti plitvine, v katerih se je mnogo let zapirala sama vase, in se z navdušenjem odpravi na misijonsko pot. Znova je stopila na ceste, da bi šla naproti vsakemu človeku tja, kjer živi: v njegovo mesto, v njegov dom, na delovno mesto … kjer je človek, tja je Cerkev poklicana, da dospe do njega, da mu prinese veselje evangelija, da prinese usmiljenje, Božje odpuščanje. To je torej misijonski vzgib, ki se ga po teh desetletjih lotevamo z isto silo in istim navdušenjem. Jubilej nas izziva, naj se odpremo, in nas obvezuje, da ne bi zaobšli duha, ki je izšel iz drugega vatikanskega koncila, duha Samarijana, kot je ob zaključku koncila omenil blaženi Pavel VI. Naj nas hoja skozi sveta vrata danes obveže, da bomo tudi mi tako usmiljeni kot dobri Samarijan.«



Obred odprtja svetih vrat je bil na vrsti po obhajilu. Po napovedi diakona je Frančišek pred svetimi vrati najprej molil, da bi doživeli milosti jubileja, nato pa je pristopil k vratom in rekel: »To so Gospodova vrata. Odprite mi vrata pravičnosti.« Odprl je sveta vrata in se v molitvi za nekaj trenutkov ustavil na pragu, nato pa prvi vstopil v baziliko in najprej dejal: »Po svojem velikem usmiljenju bom vstopil v tvojo hišo, Gospod.« Takoj za papežem Frančiškom je prag svetih vrat prestopil Benedikt XVI. Sledili so mu somašniki, nekateri predstavniki redovnikov in verni laiki. V procesiji so se napotili proti oltarju konfesije, kjer je potekal sklepni del maše.

Zbor je zapel tudi himno svetega leta usmiljenja, ki opeva Očetovo usmiljenje, dobroto in ljubezen.

Vrata usmiljenja v Petrovi baziliki bodo odprta do 20. novembra prihodnje leto, ko se bo na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, zaključilo sveto leto. Kdorkoli bo v tem času stopil skoznje, bo lahko »občutil ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje«. »To je ugoden čas, da spremenimo življenje! To je čas, da se pustimo dotakniti v srcu. Pred storjenim zlom, tudi pred težkimi grehi, je trenutek, ko je treba prisluhniti joku nedolžnih, ki so jim oplenili imetje, jih prikrajšali za dostojanstvo, ljubezen, za samo življenje. Ostati na poti zla je samo vir prividov in žalosti. Pravo življenje je nekaj drugega. Bog se ne naveliča ponujati roke. Vedno je pripravljen poslušati, pa tudi jaz sem, in moji bratje škofje in duhovniki. Dovolj je že sprejeti vabilo k spreobrnjenju in se podvreči pravičnosti, medtem ko Cerkev ponudi usmiljenje«.

Današnje bogoslužje v Rimu, ki ga je spremljalo rahlo pršenje, je bilo v znamenju močno poostrenih varnostnih ukrepov. Vsi romarji, ki so vstopali na Trg sv. Petra, so bili deležni temeljitega pregleda. Okolica Vatikana je bila zaprta za promet, z določenimi izjemami je veljala tudi prepoved preleta letal čez prestolnico.

Uradna slovesnost ob odprtju svetega leta se nocoj zaključi s svetlobno predstavo na Trgu sv. Petra. Na pročelju in kupoli bazilike sv. Petra bo projekcija fotografij uglednih fotografov na temo usmiljenja, človečnosti in okolja, ki se navezuje na papeževo okoljsko okrožnico Hvaljen, moj Gospod.

V svetem letu v Rimu pričakujejo več milijonov dodatnih obiskovalcev. Zadnje sveto leto smo obhajali leta 2000. Praviloma se sveto leto obhaja vsakih 25 let, tokrat pa je papež Frančišek oznanil izredno sveto leto.

Odpiranje svetih vrat je v navadi od leta 1499, za tem pa najdemo tudi teološko razlago: prehod skozi sveta vrata simbolizira prehod od greha k milosti. Odprtje svetih vrat naj bi dalo jasno vedeti, da je vernikom v tem letu na voljo posebna pot do njihovega dušnega blagostanja.

Običaj spominja na zgodnjekrščansko navado, po kateri so nekristjani smeli prestopiti cerkveni prag šele po izpolnitvi določenih sprejemnih pogojev. Jezus sam v evangeliju po Janezu uporabi vrata za oris svoje vloge v svetu: »Jaz sem vrata: kdor stopi skozi mene, bo rešen in bo hodil ven in bo našel pašo.«

Okoli tri metre in pol visoka vrata v baziliki sv. Petra so bila na novo narejena za sveto leto 1950. Bronasta vrata je Vatikanu darovala Švica.

Vir: Radio Vatikan / Kathpress / M.M.Š.
Foto: VR / Facebook / ANSA