Sveti oče se je s slovaškimi »stanovskimi kolegi« srečal v stolni cerkvi sv. Martina v Bratislavi, po avdienci pri predsednici republike Zuzani Čaputovi ter srečanju s predstavniki oblasti in civilne družbe ter diplomatskim zborom. kot poroča Radio Vatikan,  je papeža Frančiška v imenu posvečenih oseb pozdravil nadškof Stanislav Zvolenský, predsednik Slovaške škofovske konference.

Papež je zatem zbrane pozdravil in se jim iskreno zahvalil za povabilo, naj se v njihovi sredi »počuti kot doma«; pojasnil je, da sam prihaja kot brat in da se počuti kot eden izmed njih. »Tukaj sem, da bi z vami delil vašo pot, vaša vprašanja, pričakovanja in upanja te Cerkve in te države. podobno je bilo s prvo krščansko skupnostjo: bili so vztrajni v molitvi, skupaj so hodili v slogi,« je dejal sveti oče.

Cerkev, ki živi svoje življenje v svetu

Prva stvar, ki jo potrebujemo, je Cerkev, ki hodi skupaj, ki pot življenja prehodi s gorečo plamenico evangelija, je v nagovoru dejal papež. Ta Cerkev »ni trdnjava, gospostvo ali grad, ki stoji na višini in gleda na svet z razdalje in samozadostnostjo. Cerkev je skupnost, ki želi »pritegovati h Kristusu z veseljem evangelija«, je kvas, ki v testu sveta prekvaša kraljestvo ljubezni in miru. Cerkev mora torej biti ponižna kot Jezus, ki se je izpraznil vsega, ki je postal ubog, da bi mi obogateli.

Cerkev je skupnost, ki želi pritegovati h Kristusu z veseljem evangelija.

Frančišek je nato pohvalil lepoto preproste Cerkve, ki se ne ločuje od sveta in na življenje ne gleda z razdalje, ampak »živi v svetu, pripravljena sprejemati in razumeti težave, vprašanja in pričakovanja ljudi«. Na ta način bo Cerkev lažje izšlaiz samozadostnosti, kajti »središče Cerkve ni Cerkev,« je zatrdil papež. »Potopiti se moramo v stvarno življenje ljudi in se vprašati: kakšne so potrebe in duhovna pričakovanja našega ljudstva? Kaj pričakuje od Cerkve?«

Papež je nato predstavil svoje premišljevanje o teh vprašanjih, na katera je poskušal odgovoriti po navdihu treh izhodiščnih besed: svobode, ustvarjalnosti in dialoga.

Svoboda

»Brez svobode ne more biti resnične človečnosti, kajti človek je bil ustvarjen svoboden, da bi bil svoboden,« je pojasnil papež in dodal, kako so pri tem lahko v poduk tudi tragična zgodovinska obdobja na Slovaškem: »Kadar je bila svoboda ranjena, kršena in umorjena, je hitro sledilo ponižanje človečnosti, razdivjale so se nevihte nasilja, prisile in odvzema pravic.«

Svobode, je nadaljeval papež, »ne dosežemo samodejno, enkrat za vselej. Svoboda je vedno pot, včasih naporna, ki pa jo moramo nenehno obnavljati.« Zato ni dovolj, da smo svobodni zgolj navzven ali v družbenih strukturah, če želimo biti zares svobodni. Svoboda nas namreč poziva »k osebni odgovornosti za svoje odločitve, k razločevanju in vztrajnosti«. To pomeni, da nas morajo kdaj izzvati tudi konkretne razmere, da tvegamo in sprejmemo določeno odločitev; da ne storimo nečesa, kar smo že storili v preteklosti ali nečesa, kar od nas pričakuje javno mnenje.

Človek je bil ustvarjen svoboden, da bi bil svoboden.

Frančišek je spomnil, da se takšna misel včasih pojavi tudi v Cerkvi: včasih si želimo, da bi bilo vse naprej določeno, namesto da bi bili »odgovorni kristjani in odrasli, ki razmišljajo, sprašujejo svojo vest, se pustijo izzvati«. Opozoril je pred skušnjavo v duhovnem in cerkvenem življenju, »da bi iskali lažen mir, ki nas pomirja, namesto ognja evangelija, ki nas vznemirja in spreminja«. Kajti »Cerkev, ki ne daje prostora pustolovščini svobode, niti v duhovnem življenju, je v nevarnosti, da postane toga in zaprta,« je opozoril papež, saj mnogih, predvsem mladih, »ne privlači ponudba vere, ki jim ne pušča notranje svobode, ne privlači jih Cerkev, v kateri morajo vsi misliti enako in slepo ubogati«.

Sveti oče je zato duhovnike in posvečene osebe spodbudil, naj ljudi navdušujejo za »zrel in svoboden odnos z Bogom«, naj jih osvobodijo »toge religioznosti«, kajti nihče se ne bi smel čutiti stisnjenega. Nasprotno, vsakdo naj bi »odkril svobodo evangelija, ko postopoma vstopa v odnos z Bogom, z zaupanjem človeka, ki ve, da lahko pred Njega prinese svojo zgodovino in svoje rane brez strahu in brez pretvarjanja, ne da bi skrbeli za obrambo svoje podobe«.

Ustvarjalnost 

Glede ustvarjalnosti je papež svojim slovaškim kolegom povedal, da so otroci velikega izročila svetlih likov sv. Cirila in Metoda. Ta dva svetnika, je poudaril Frančišek, »nas učita, da evangelizacija ni nikoli zgolj ponavljanje preteklega« in da je »veselje evangelija vedno Kristus, toda poti, da si to veselo oznanilo lahko utre pot v času in v zgodovini, so vedno različne«.

Ciril in Metod sta skupaj »izumila novo pisavo, da sta lahko prevedla Sveto pismo, bogoslužna besedila in krščanski nauk«. Tako sta postala apostola inkulturacije vere: »Iznašla sta nove jezike za posredovanje evangelija, bila sta ustvarjalna v prevajanju krščanskega sporočila, tako blizu sta bila zgodovini ljudstev, ki sta jih srečevala, da sta govorila njihov jezik in sprejela njihovo kulturo.«

Ciril in Metod nas učita, da je veselje evangelija vedno Kristus, toda poti, da si to veselo oznanilo lahko utre pot v času in v zgodovini, so vedno različne.

»Ali tega danes ne potrebuje tudi Slovaška? Ali ni to najbolj nujna naloga Cerkve med evropskimi ljudstvi: odkriti nove 'abecede' za izražanje vere?« je vprašal papež. Ob spominu na ustvarjalnost ljudi, ki so odprli streho, da bi mrtvoudnega prinesli pred Jezusa, ter ob zgledu sv. Cirila in Metoda je papež spodbudil k »novim potem, novim načinom in jezikom za oznanjevanje evangelija« ter k »odprtju drugačnih prostorov in iskanju drugih cest«, če zgolj s pridigami in običajno pastoralno oskrbo ne moremo več vstopiti v prostor na običajen način.

Papež je še dodal, kako nas sv. Ciril in Metod učita, da »evangelij ne more rasti, če ni ukoreninjen v kulturi naroda, njegovih simbolih in vprašanjih, njegovih besed in življenju samem«. Evangelizacija je namreč »proces inkulturacije: to je rodovitno seme novosti, to je novost Duha, ki vse dela novo.«

Dialog

»Cerkev, ki vzgaja za notranjo in odgovorno svobodo, ki zna biti ustvarjalna, ko se potopi v zgodovino in kulturo, je tudi Cerkev, ki se zna pogovarjati s svetom, s tistimi, ki izpovedujejo Kristusa, ne da bi bili 'naši', s tistimi, ki živijo napor verskega iskanja, tudi s tistimi, ki ne verujejo,« je dejal sveti oče. Takšna Cerkev, je nadaljeval, »po zgledu Cirila in Metoda združuje in povezuje Vzhod in Zahod, različna izročila in občutljivosti,« ter omogoča, da »skupnost z oznanjevanjem evangelija ljubezni vzbuja občestvo, prijateljstvo in dialog med vernimi, med različnimi krščanskimi veroizpovedmi in med ljudstvi«.

Ob tem je papež pripomnil, da so »edinost, občestvo in dialog vedno krhki, posebej kadar imajo za seboj bolečo zgodovino, ki je pustila brazgotine«. Kljub temu pa so rane »lahko tudi prehodi, odprtine, ki s posnemanjem Gospodovih ran dopuščajo, da gre skoznje Božje usmiljenje«.

Kdor ti vrže kamen, mu daj kruh.

Frančišek je spomnil na slovaški pregovor: »Kdor ti vrže kamen, mu daj kruh.« To nas po njegovih besedah spominja na Jezusovo povabilo, naj prelomimo začarani uničevalni krog nasilja, ko nastavimo drugo lice tistemu, ki nas bije, da bi premagali zlo z dobrim« (prim. Rim 12,21). Opozoril je tudi na zgodbo jezuita kardinala Koreca, ki ga je režim preganjal, zaprl in ga prisilil k težkemu delu, dokler ni zbolel. Ko je v jubilejnem letu 2000 prišel v Rim, je šel v katakombe in prižgal svečo za svoje preganjalce ter zanje prosil usmiljenja. »To je evangelij! V življenju in v zgodovini raste po ponižni in potrpežljivi ljubezni,« je zbranim pojasnil papež.

Sveti oče je svoj nagovor sklenil s spodbudo vsem zbranim, naj »nadaljujejo svojo pot v svobodi evangelija, v ustvarjalnosti vere in v dialogu, ki izvira iz Božjega usmiljenja, ki nas je naredil za brate in sestre, in ki nas kliče, naj bomo tvorci miru in sloge«.