Papež Benedikt XVI. se je kot rimski škof včeraj poslovil od duhovnikov svoje škofije in ob tem vsem navzočim zapustil nekakšno 'duhovno oporoko' osebnega pričevanja o svoji udeležbi na II. vatikanskem cerkvenem zboru. Spregovoril je o zvestobi koncilski poti, pa ne v smislu skrajšanih, banalnih interpretacij takratnih reform, kot jih je pogosto moč zaslediti v medijih.

Zanj je resnični 'dar', da se lahko pred svojim odstopom še enkrat sestane s svojo duhovščino, je sveti oče dejal pred okoli 5.000 zbranimi duhovniki, diakoni ter redovniki in redovnicami v vatikanski dvorani Pavla VI. Obenem se je navzočim opravičil, da zaradi šibkega zdravja ni bil sposoben pripraviti daljšega nagovora, namesto tega pa se je namenil 'malce poklepetati' s svojimi obiskovalci. Benedikt XVI. je deloval utrujeno, kljub temu pa je njegov spontani nagovor trajal več kot eno uro.

»Tudi ko se bom umaknil, bom v molitvi še vedno povezan z vami in vi z menoj, četudi se bom na nek način skril pred svetom«, je dejal papež. Po odhodu s položaja poglavarja katoliške Cerkve 28. februarja letos bo sveti oče prebival v samostanu v Vatikanskih vrtovih.

V središče svojega včerajšnjega nagovora je Benedikt XVI. postavil spomine na II. vatikanski cerkveni zbor (1962-1965). Pri tem je opisal anekdoto, ko je moral kot mlad profesor teologije iz Bonna leta 1961 pripraviti predavanje za kölnskega nadškofa kardinala Josefa Fringsa, ta pa je bil nazadnje poklican pred papeža Janeza XXIII.

Frings se je takrat ustrašil, da mu bodo odvzeli naslov. Papež mu je namesto tega čestital za izvrstno pripravljeno predavanje. Včerajšnji poslušalci so se na pripovedovanje Benedikta XVI. odzvali z veselim smehom.

Benedikt XVI. je navzočim v nadaljevanju ponudil čudovit pregled na ponovno poživitev in prenovo II. vatikanskega cerkvenega zbora, predvsem na področju bogoslužja, kjer je s koncilom prišlo do ponovnega odkritja njegovega bogastva in globine, pa tudi dejavnega sodelovanja; nauka o Cerkvi, kjer je v ospredje prišel pojem Božjega ljudstva ter občestvenosti; področje Božjega razodetja, torej Svetega pisma in izročila, pa tudi odprtosti sedanjemu svetu ter dialogu z drugimi verstvi in kulturami.

Foto: splet