Sveti oče je v homiliji pozval vernike, naj prepoznavajo, kako nas Bog brezpogojno ljubi in kako »preprosta« je pot do svetosti, ki zahteva zlasti videti Jezusa v drugih. Kot je imel Bog sanje za nove svetnike, ima sanje tudi za nas, mi pa smo poklicani, da jih z veseljem sprejmemo in živimo v vsakdanjem življenju, je poudaril papež Frančišek.

Jezusova ljubezen in naša medsebojna ljubezen

Naslonil se je na današnji evangelij in kot dediščino, ki nam jo je Jezus zapustil, označil zapoved ljubezni, ki je »končno merilo za razločevanje, ali smo res njegovi učenci ali ne.« Papež je izpostavil dve prvini te zapovedi: Jezusovo ljubezen do nas in našo medsebojno ljubezen.

Kanonizacija 10 blaženih na Trgu sv. Petra v Vatikanu. FOTO: Vatican Media

Središče niso naše sposobnosti in zasluge

Kristus nas je tako zelo ljubil, da nam je podaril samega sebe. »Tega nikoli ne pozabimo. Osrednja stvar niso naše sposobnosti in zasluge, temveč brezpogojna, svobodna in nezaslužena Božja ljubezen. Naše krščansko življenje se ne začne z naukom in dobrimi deli, ampak z začudenjem, ki se rodi iz spoznanja, da smo ljubljeni,« je podčrtal sveti oče.

Biti ljubljeni je sestavni del krščanske identitete

Po njegovem nas svet želi pogosto prepričati, da smo cenjeni le zaradi tega, kar lahko proizvedemo, evangelij pa nas opominja, da smo ljubljeni. Biti ljubljeni, tako Frančišek, je sestavni del naše moči in naše krščanske identitete.

Svetost smo ločili od vsakdanjega življenja

»Včasih s pretiranim poudarjanjem naših prizadevanj za dobra dela ustvarjamo ideal svetosti, ki preveč temelji na nas samih, našem junaštvu, sposobnosti odrekanja in pripravljenosti za žrtvovanje. Tako smo svetost spremenili v nedosegljiv cilj. Ločili smo jo od vsakdanjega življenja, namesto da bi jo iskali v vsakdanjih stvareh.«

Podobe desetih novih svetnikov. FOTO: Vatican Media

»Kaj v praksi pomeni živeti to ljubezen?«

Biti Jezusovi učenci in napredovati na poti svetosti v prvi vrsti pomeni dovoliti, da nas preobrazi moč Božje ljubezni, je nadaljeval papež. Ljubezen, ki jo prejemamo od Gospoda, je sila, ki preoblikuje naše življenje, odpira naša srca in nam omogoča ljubezen. »Kaj pa v praksi pomeni živeti to ljubezen?« se je vprašal sveti oče.

Služiti in podariti svoje življenje

»Ljubiti pomeni služiti in podariti svoje življenje, ne da bi pričakovali kaj v zameno. Služiti, torej ne postavljati lastnih interesov na prvo mesto. Očistiti se strupa pohlepa in tekmovalnosti; boriti se zoper raka brezbrižnosti; deliti darove in karizme, ki nam jih je dal Bog,« je naštel Frančišek in dodal, da bi se torej morali spraševati: kaj storim za druge?

Premagati lastno sebičnost

Podariti svoje življenje pa pomeni več kot le to, da drugim ponudimo nekaj svojega, temveč jim damo samega sebe, za kar moramo »premagati lastno sebičnost in skrbeti za potrebe drugih tako, da jim pomagamo ali le preživljamo čas z njimi, jih potrpežljivo poslušamo, pokličemo po telefonu.« Svetost, tako Frančišek, ni sestavljena iz nekaj junaških gest, temveč iz mnogih malih dejanj vsakodnevne ljubezni.

Bodite sveti tako, da ...

»Ste poklicani v posvečeno življenje? Bodite sveti tako, da z veseljem živite svojo zaobljubo. Ste poročeni? Bodite sveti tako, da ljubite in skrbite za svojega moža ali ženo kakor Kristus za Cerkev. Ste delavec? Bodite sveti tako, da se pošteno trudite v službi svojim bratom in sestram. Ste starši ali stari starši? Bodite sveti tako, da potrpežljivo učite malčke, kako slediti Jezusu. Ste na oblasti? Bodite sveti tako, da delate za skupno dobro in se odrekate osebni koristi,« je našteval Frančišek.

Slediti zgledu svetnikov

Tako so svojo svetost živeli tudi danes potrjeni svetniki. Ko so z navdušenjem sprejeli svoj poklic – duhovnika, redovnice, laika –, so svoje življenje posvetili evangeliju, odkrili neprimerljivo veselje in postali sijajni odsevi Gospodarja zgodovine, je še izpostavil papež Frančišek in vernike pozval, naj »sledijo njihovemu zgledu«, a hkrati stremijo k lastni obliki svetosti, »ne k fotokopiji svetosti nekoga drugega.«