Knjigo s podnaslovom »Večglasen dialog s pomembnimi protagonisti kulture o pripovedovanju kot poti rešitve« je uredil Andrea Monda, direktor vatikanskega časnika L'Osservatore Romano. Kot poroča Radio Vatikan, se začne s papeževo poslanico za svetovni dan sredstev družbenega obveščanja 2020, v središču katere je bilo pripovedovanje in pomen tkanja pripovedi, kar pripelje tako do tkanin kot do besedil. Ostalih 44 zapisov so premišljevanja o poslanici, ki jih je takoj po izdaji na svojih straneh objavljal L'Osservatore Romano.

Pri zgodbah je pomembno pripovedovanje, morda pa je še pomembnejše poslušanje.

Papež v spremni besedi o strukturi knjige zapiše, »da je na začetku ponujeno sporočilo; to sporočilo se razdeli in nekaj ponudi ljudem, ki se mu pustijo izzvati in to sporočilo s svojim prispevkom obogatijo; avtor sporočila prebere vse te prispevke in znova ponudi nov razmislek, ki je zaradi prispevka vseh bogatejši od prvotnega; nazadnje bralec te knjige vstopi v ta dialog in ga nadaljuje v svojem vsakdanjem življenju«.

Pripovedovanje in poslušanje

Pri zgodbah je pomembno pripovedovanje, morda pa je še pomembnejše poslušanje. Po papeževih besedah je knjiga »poročilo o dialogu, ki se ne konča na zadnji strani in katerega središče je poslušanje. Tudi tiho poslušanje. Beseda in tišina skupaj.« O tem govori prispevek Massima Grilla z naslovom »Govoriš, tudi ko molčiš«.

Kot piše papež, je knjiga s svojim izborom »lepa ravno zaradi svobode in raznolikosti pristopov in zornih kotov«, nato pa spregovori o treh temah: pripovedovanju zgodb kot tkanju, tišini in skrivnosti ter sočutju.

Tkanje zgodb

Tkanje je prvi vidik, na katerega se osredinja večina avtorjev. Nekateri poudarjajo vlogo žensk, kot Marcelo Figueroa, drugi pa »prilagodljivost« tkanja zgodb, »ki lahko vključuje vedno nove položaje in vedno nove naslovnike« (J. P. Sonnet). Spet drugi, kot je Antonella Lumini, se osredinjajo na »magmatično« konsistenco zgodb, ki kljub temu »živijo«, se »držijo« in imajo svoj tok, »kot vode pri izviru reke, ki se nato izlivajo v morje«.

Skrivnost

Tema skrivnosti, ki sestopa kot občutek za mejo, pa tudi kot »magičnost«, ki poseže v trenutku pesniškega navdiha, je navzoča od prvega besedila naprej, izpod peresa arhitekta Renza Piana, ki zapiše, da »nas vse ljudi združuje zavest o skrivnosti, ki nas presega, nas prekaša. In to je povezano tudi s poezijo.«

Zgodbo lahko poslušamo in na njenem koncu postanemo popolnoma drugačen človek ...

Občutek skrivnosti odpira za presežno, za duhovno, versko razsežnost. Donna Tartt ugotavlja, da so zgodbe »morda bolj platno za jadra, ki jih dvigujemo, da bi ujeli božanski dih. Misli drugih ljudi v nas zaživijo nenavadno življenje, zato je književnost najbolj duhovna umetnost med vsemi in nas zagotovo najbolj preobrazi. Kot noben drug način komuniciranja lahko zgodba spremeni naš način razmišljanja, v dobrem in slabem [...] Starodavne in sodobne kulture so zgodbe vedno imele za čarobne – in nevarne – z razlogom: kajti zgodbo lahko poslušate in na njenem koncu postanete popolnoma drugačen človek.«

Sočutje

Papež tako pride še do tretjega vidika, sočutja, ki je prav tako navzoče v mnogih pripovedih v knjigi. Pisateljica Marylinne Robinson se spominja zgodb in pesmi, ki ji jih je brala mama, in ob tem razmišlja o sočutju, ki je v najširšem smislu »v življenju duše človeški ekvivalent božanske milosti«. Dodaja, da »zgodovina dokazuje, kako zelo so pripovedi pomembne za skupnosti«. Književnost je tako povezana s sočutjem, to pa vodi do preobrazbe, ki se zgodi v vsaki izkušnji pisanja in branja, in to na dvoumen, ambivalenten in zato tvegan način: pripovedovanje zgodb lahko sproži tudi negativno, manipulativno in uničujočo silo.

Sočutje spremeni življenje prejemnika in darovalca, kar velja za vsakega človeka in vsako skupnost.

Poleg bližine in nežnosti je sočutje tudi ena od lastnosti Božjega sloga, nadaljuje sveti oče. »Gre torej za mogočno silo, ki je ni mogoče omejiti zgolj na notranji, zaupni vidik, saj ima tudi očitno javno, družbeno razsežnost, zaradi česar se pripoved pokaže kot sila spomina, torej kot varuh preteklosti, prav zato pa tudi kot kvas preobrazbe za prihodnost. Sočutje najde svojo najbolj značilno podobo v liku dobrega Samarijana, o katerem pripoveduje 10. poglavje Lukovega evangelija. Ta človek se usmili ranjenca in mu ne ponudi le oskrbe in zdravljenja, temveč mu z njima ponudi še eno pripoved o njegovem življenju, ki je bilo z njegovim dejanjem odkupljeno teme. Sočutje spremeni življenje obeh protagonistov, kar velja za vsakega človeka in vsako skupnost.«

Pripovedovanje zgodb kot gradnja mostov

Sveti oče še spomni, da je bilo 44 besedil napisanih v času koronaepidemije (izhajala so od februarja do oktobra 2020), zato je zaznati »pomembnost in nujnost vrnitve k najstarodavnejši in najbolj človeški dejavnosti: umetnosti pripovedovanja zgodb, torej k gradnji mostov, ki lahko povežejo žive in mrtve, da bi nas skozi stoletja in generacije vodile v prihodnost, ki jo moramo graditi, tkati skupaj«.