Duhovniška zrelost po papeževih besedah prihaja od Svetega Duha in je dosežena, »ko On postane protagonist v našem življenju.« Frančišek je vse navzoče duhovnike v baziliki sv. Petra spodbudil, naj Svetega Duha ne kličejo le v »občasnih dejanjih pobožnosti«, temveč kot »vsakdanji vdih«.

Papež je v nagovoru spomnil na Jezusove besede iz današnjega svetopisemskega odlomka in poudaril, da brez Svetega Duha »ni krščanskega življenja in brez njegovega maziljenja ni svetosti«.

Izgubljeni brez Svetega Duha

Ker je Duh v središču, je primerno, da danes »ob rojstnem dnevu duhovništva priznamo njegovo navzočnost kot izvor naše službe ter kot življenje in vitalnost vsakega duhovnika,« je po navedbah spletnega portala Vatican News pojasnil voditelj Katoliške cerkve. Sveta mati Cerkev nas namreč uči izpovedovati, da je Sveti Duh »darovalec življenja« in brez Svetega Duha »Cerkev ne bi bila živa Kristusova nevesta, ampak kvečjemu versko združenje«.

Papež je duhovnikom položil na srce, da so »ne glede na kakršne koli lastne zasluge in po čisti milosti prejeli maziljenje, ki nas je naredilo za očete in pastirje med svetim Božjim ljudstvom«.

FOTO: Vatican Media

Spreobrnjenje apostolov

Papež je spomnil, kako je Jezus izbral svoje apostole, ki so na njegov poziv zapustili svoje čolne, ribiške mreže in domove. »Maziljenje Besede je spremenilo njihova življenja,« je spomnil sveti oče in dejal, da so z velikim navdušenjem sledili Učitelju in začeli pridigati, prepričani, da bodo nadaljevali in dosegli še večje stvari. Nato pa je prišla pasha in takrat se je zdelo, »da se je vse ustavilo: celo zanikali in zapustili so svojega Učitelja«.

Jezusovi učenci se potem, ko so bili maziljeni z ognjem Svetega Duha, niso več prestrašeno stiskali v zgornji sobi, temveč so odšli v svet kot apostoli.

»Drugo maziljenje«, na binkošti, pa je učence spremenilo in jih privedlo do tega, da niso več pasli sami sebe, ampak Gospodovo čredo: »To je bilo tisto maziljenje z ognjem, ki je ugasnilo pobožnost, osredinjeno nase in na lastne sposobnosti«. Jezusovi učenci se niso več prestrašeno stiskali v zgornji sobi, temveč so odšli v svet kot apostoli. Nekaj podobnega, tako Frančišek, se dogaja »tudi v našem duhovniškem in apostolskem življenju«.

FOTO: Vatican Media

Dve možnosti v času krize

Papež je opozoril, kako po začetnem Božjem klicu in navdušenjem nad posvečenim življenjem duhovnik lahko zapade v rutino, ko se neha truditi in je razočaran, ker v svojem poslanstvu ne napreduje. To po Frančiškovih besedah predstavlja veliko nevarnost, saj zunanji videz ostaja nedotaknjen, posameznik pa se zapira vase in se zadovolji s tem, da preživi: »Dišava našega maziljenja se ne širi več po naših življenjih; naša srca se ne širijo več, ampak se razočarana krčijo.«

Vendar, je spomnil sveti oče, »ta kriza lahko pomeni tudi prelomnico v našem duhovništvu«, saj lahko postane »odločilna stopnja duhovniškega življenja, v kateri je treba dokončno izbrati med Jezusom in svetom, med junaško dobrodelnostjo in povprečnostjo, med križem in udobjem, med svetostjo in dolžno zvestobo našim verskim obveznostim«.

FOTO: Vatican Media

Nova pot z Duhom, ki očiščuje in zdravi

Papež je to označil za trenutek milosti, ko so duhovniki kot učenci ob veliki noči poklicani, da so dovolj ponižni, da priznajo, »da nas je premagal trpeči in križani Kristus«, in se podajo na novo pot, pot Duha, vere in ljubezni, ki je močna, toda brez utvar.

To se po papeževih besedah zgodi s pomočjo Svetega Duha, od posameznika pa zahteva, da prizna resničnost lastne šibkosti. Ko se to zgodi, se vse spremeni, tudi razočaranja in grenke izkušnje, tako Frančišek, saj se duhovnik takrat popolnoma izroči Gospodu, ki ga je mazilil in ki želi, da to maziljenje prodre do globin njegovega bitja.

Duh v človeku očisti vse, kar je nečisto, in zdravi človekove nezvestobe.

Duh v človeku očisti vse, kar je nečisto, in zdravi človekove nezvestobe. Papež je sobrate duhovnike pozval, naj dovolijo Svetemu Duhu, da jih spodbuja k boju proti neresnicam, ki se borijo v njih, in naj nenehno častijo Gospoda, ki v njihova srca izliva svojega Duha.

Sveti oče je pri tem posvaril pred delitvijo in polarizacijo: »Pazimo, prosim, da ne bi oskrunili maziljenja Svetega Duha in oblačila svete Matere Cerkve z razdori, polarizacijo ali kakršnim koli pomanjkanjem dejavne ljubezni in občestva.«

FOTO: Vatican Media

Dobrota duhovnika

Harmonija, je poudaril papež, ni samo ena od kreposti, je dosti več, po njegovih besedah pa jo mora ohranjati vsak pri sebi, v svojih besedah, v svojih komentarjih, v tem, kar govori in piše. Duhovnik mora biti prijazen, ljudje morajo čutiti, da jih sprejema in ljubi, saj se v nasprotnem primeru pogosto oddaljijo od Cerkve: »V Božjem imenu, sprejemajmo in odpuščajmo, vedno! In zavedajmo se, da robatost in pritoževanje poleg tega, da ne prineseta nič dobrega, pokvarita oznanilo, ker nasprotujeta Bogu, ki je občestvo in harmonija. Predvsem pa to ne ugaja Svetemu Duhu, za katerega nas apostol Pavel opominja, naj ga ne žalostimo.«

Ob koncu nagovora se je papež vsem duhovnikom iz srca zahvalil: »Hvala za vaše pričevanje, hvala za vaše služenje; hvala za toliko skritega dobrega, ki ga delate; hvala za odpuščanje in tolažbo, ki ju podarjate v Božjem imenu: prosim, vedno odpuščajte, nikoli ne odrecite odpuščanja; hvala za vašo službo, ki pogosto poteka med mnogimi napori, nerazumevanji in malo priznanji. Bratje, naj vas Božji Duh, ki ne pusti razočaranega nikogar, ki Vanj zaupa, napolni z mirom ter naj dopolni, kar je v vas začel, da boste preroki njegovega maziljenja in apostoli harmonije.«

FOTO: Vatican Media