V nagovoru vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra, je Frančišek po navedbah spletnega portala Vatican News podelil svoje premišljevanje o pasijonski pripovedi, ki smo jo slišali pri bogoslužjih na cvetno nedeljo, in še posebej o zadnjih besedah evangeljskega odlomka, da so grob zapečatili.

Sveti oče je opozoril, kako se je tedaj zdelo, da je vsega konec in da je kamen za učence pomenil dokončen konec njihovega upanja. Učenik je bil križan, ubit na najbolj krut in ponižujoč način, obešen na zloglasen križ zunaj mesta: javni neuspeh, najslabši možni konec.

Papež je spomnil, kako se nam danes ta obup zdi normalen, saj tudi nas napadajo mračne misli in občutki tesnobe, nemoči. »Tudi danes se včasih zdi, da je upanje zapečateno za kamnom nezaupanja,« je pojasnil Frančišek.

Nov začetek v križu

Sveti oče je v nadaljevanju opozoril, da je v mislih Jezusovih učencev ostala ena sama podoba, »križ«. »Tam je bilo središče vsesplošnega konca,« je pojasnil, toda, je nadaljeval, »čez nekaj časa bodo odkrili nov začetek prav tam, v križu«.

Po papeževih besedah »na ta način vzklije Božje upanje, rodi se, vedno znova, v črnih luknjah naših razočaranih pričakovanj - in upanje, za razliko, nikoli ne razočara.«

Papež Frančišek je nato kot primer tega uporabil križ in dejal, da je »iz najhujšega mučilnega orodja Bog skoval največje znamenje svoje ljubezni«. Kristjane je spodbudil, naj križ gledajo kot »drevo življenja«, da bi bili ozdravljeni tiste žalosti, zaradi katere zbolimo.

Tako kot je bil Božji Sin razgaljen in ponižan, se tudi mi težko razgalimo, da bi bili resnični in se namesto tega krasimo z navideznimi, nepotrebnimi stvarmi.

Bog je bil razgaljen

Tako kot je bil Božji Sin razgaljen in ponižan, se tudi mi težko »razgalimo, da bi bili resnični« in se namesto tega »krasimo z navideznimi, nepotrebnimi stvarmi«. Papež je poudaril, da »na ta način ne bomo našli miru«: vrniti se moramo k srcu, k bistvenim stvarem, k preprostemu življenju.

Jezus je bil ranjen

Sveti oče je še opozoril, da je bil Jezus na križu tudi ranjen: »"Na križu so vidni žeblji, ki so prebodli njegove roke in noge, njegovo odprto stran.« Poleg ran na telesu pa so še tiste na duši, je dodal papež. Osamljen in izdan, čeprav ni storil nobenega zločina, je bil Jezus postavljen med dva zločinca. »Kako lahko to pomaga našemu upanju?« je vprašal Frančišek.

Bog svojih ran ne skriva pred nami, kaže jih, da bi videli, kako se z veliko nočjo lahko odpre nov prehod: da bi iz svojih ran naredili cvetove svetlobe.

Od žalosti do ljubezni

Tudi mi smo ranjeni, je pojasnil sveti oče in dodal: »Kdo v življenju pa ni?« Toda Bog svojih ran ne skriva pred nami, »kaže jih, da bi videli, kako se z veliko nočjo lahko odpre nov prehod: da bi iz svojih ran naredili cvetove svetlobe«. Jezus ljubi, je nadaljeval papež, in »tako zlo spreminja v dobro; tako žalost spreminja v ljubezen«.

Dopustite, da se naše rane zacelijo

Ob sklepu kateheze je papež po zaključku splošne avdience vernike spodbudil, naj združijo svoje rane z Jezusovimi, »da bi tudi moje rane postale svetle«. Osušiti moramo solze drugih, poskrbeti za to, kar drugim manjka, se skloniti nad tiste, ki trpijo, in takrat lahko naše rane postanejo izviri upanja, je pojasnil sveti oče.

Namesto da se smilimo sami sebi, moramo skrbeti za tiste, ki trpijo, in »pogasiti žejo tistih, ki nas potrebujejo, namesto da bi bili sami žejni ljubezni«. Na koncu je papež Frančišek prosil, naj se v teh svetih dneh »približamo Križanemu«, zremo Vanj, ranjenega, in »svoje rane položimo v Njegove. Pustimo Jezusu, da v nas obnovi upanje.«