V nagovoru se je tokrat osredinil na greh poželenja, »ki človeka bolj zasužnji kakor objema«. Spomnil je, da krščanski nauk spolnega nagona ne obsoja, in pojasnil, kako je zaljubljenost lahko zelo lepa izkušnja. »Če je ne onesnažijo grešna nagnjenja, je zaljubljenost eno najčistejših čustev,« tako sveti oče.

Če zaljubljeno osebo vprašamo, zakaj ljubi, verjetno ne bo znala odgovoriti, kajti »v številnih ozirih je njena ljubezen brezpogojna, onkraj razuma«. Po papeževih besedah moramo biti pri ljubezni potrpežljivi, kajti ta je, četudi močna, na začetku morda tudi nekoliko naivna: »Zaljubljenci se v resnici še ne poznajo zelo dobro; nagnjeni so k idealiziranju svojega ljubljenega; pripravljeni so dajati obljube, katerih teže ne dojamejo takoj.« In »ta vrt, kjer se množijo čudeži«, je opozoril papež, »ni varen pred zlom. Onesnaži ga lahko demon poželenja, in to nagnjenje je še posebej odvratno, vsaj iz dveh razlogov.«

FOTO: Vatican Media

Dva razloga, zakaj je poželenje tako nevarno

Po papeževih besedah poželenje uničuje odnose med ljudmi, poleg tega pa lahko posameznika oropa svobode. Poželenje »se norčuje iz čiste, nedolžne ljubezni« in izropa vso njeno lepoto. Če ga ne »ukrotimo« s potrpežljivostjo, se spremeni v verigo, ki človeka prikrajša za svobodo. Poželenje nasprotuje lepoti ljubezni, ki jo je Bog vtisnil v naša srca in nas poklical, naj jo gojimo v odnosih z drugimi, predvsem z odgovorno uporabo spolnosti.

Poželenje zastruplja čistost ljubezni, saj jo iz čistega, potrpežljivega in velikodušnega sprejemanja druge osebe spreminja v sebično željo po posedovanju in takojšnji zadovoljitvi.

To močno nagnjenje, je opozoril sveti oče, zastruplja čistost ljubezni, saj jo iz čistega, potrpežljivega in velikodušnega sprejemanja druge osebe v vsem skrivnostnem bogastvu njenega bitja spreminja v sebično željo po posedovanju in takojšnji zadovoljitvi. Božji dar spolnosti, ki najde vzvišen izraz v zakonski ljubezni, pa je v službi človekove izpolnitve in pristne svobode.

FOTO: Vatican Media

Božja ljubezenska zgodba za Njegovo ljudstvo

Papež je priznal, da je zmaga v boju proti poželenju lahko vseživljenjsko prizadevanje: »Toda nagrada v tem boju je najpomembnejša od vseh, saj ohranja lepoto, ki jo je Bog zapisal v svoje stvarstvo, ko si je zamislil ljubezen med moškim in žensko.« Zaradi te lepote verjamemo, »da je gradnja skupne zgodbe boljša kot pustolovščine, da je negovanje nežnosti boljše od uklanjanja demonom posedovanja, da je služenje boljše od osvajanja«.

Če ni ljubezni, je življenje osamljeno.

Kajti, je sklenil sveti oče, »če ni ljubezni, je življenje osamljeno«. V zaključni molitvi je izrazil željo, »naj naša srca vedno cenijo lepoto ljubezni, ki je soudeležena v skrivnosti brezpogojne ljubezni Boga do nas«.