Nova vrsta katehez govori o grešnih nagnjenjih in krepostih, med prve sodi tudi požrešnost. Ljudje jedo ali premalo ali preveč, pojavljajo se različne bolezni in motnje hranjenja, in na splošni družbeni ravni je požrešnost tisto grešno nagnjenje, ki uničuje naš planet, papeževe besede povzemajo pri spletnem portalu Vatican News.

Jezusova dobrohotnost do grešnikov

Požrešnost omenjajo tudi evangeliji. Jezus nam s svojim prvim čudežem na svatbi v Kani razkrije svojo naklonjenost do človeških radosti, poskrbi, da se zabava dobro konča ter ženinu in nevesti podari veliko količino odličnega vina. Med svojim celotnim javnim delovanjem se pokaže kot prerok, ki je zelo drugačen od Janeza Krstnika: Janez je znan po svoji askezi, jedel je, kar je našel v puščavi, Jezus pa je Mesija, ki ga pogosto vidimo za mizo. Njegovo vedenje pri nekaterih povzroča pohujšanje, saj ni le dobrohoten do grešnikov, ampak z njimi celo jé. In s to gesto je pokazal, da je pripravljen biti v občestvu in bližini z vsemi.

Ko je Jezus med nami, ne moremo žalovati, postimo pa se v uri njegovega trpljenja.

Jezus pa je poleg popolne podreditve Postavi obenem zelo prizanesljiv do svojih učencev. Ko jih zaloti pri prestopku, ker so bili lačni in so v soboto smukali klasje, jih opravičuje in spomni, da so tudi kralj David in njegovi tovariši kršili zapoved, ko so se znašli v stiski, in jedli posvečene hlebe. Predvsem pa Jezus potrdi novo načelo: svatje se ne morejo postiti, ko je ženin med njimi. Postili se bodo, ko jim bo ženin vzet.

Za Jezusa so stvari relativne: ko je On med nami, ne moremo žalovati, postimo pa se v uri njegovega trpljenja. Jezus želi, da se veselimo, ko smo v njegovi družbi. Želi pa si tudi, da smo del njegovega trpljenja, ki je obenem trpljenje malih in ubogih.

FOTO: Vatican Media

Kar pride iz človekovega srca

Drug pomemben vidik je ta, da Jezus opusti razliko med čistimi in nečistimi jedmi, ki jo je vzpostavila judovska Postava. Kot pojasni, človeka ne omadežuje to, kar pride vanj od zunaj, ampak to, kar pride iz njegovega srca, zato krščanstvo ne predvideva nečistih jedi. Pozorni pa moramo biti na notranjost: ne na hrano kot tako, ampak na naš odnos do nje.

Človekov neprimeren odnos do hrane poskušata reševati medicina in psihologija.

Miren odnos do prehranjevanja, ki ga je vzpostavil Jezus, bi morali odkriti in ovrednotiti predvsem v družbah t. i. blagostanja, kjer prihaja do mnogih neravnovesij in patologij. Ljudje jedo preveč ali premalo, pogosto jedo v samoti, širijo se motnje hranjenja: anoreksija, bulimija, debelost … Človekov neprimeren odnos do hrane poskušata reševati medicina in psihologija.

Te bolezni, pogosto zelo boleče, so večinoma povezane z mukami duha in duše. Prehrana je izraz nečesa notranjega: nagnjenosti k ravnovesju ali pa k čezmernosti; sposobnosti zahvaljevanja ali prevzetne avtonomije; empatije človeka, ki zna deliti kruh z ljudmi v stiski, ali sebičnosti nekoga, ki vse kopiči zase. Pomembno vprašanje je: povej mi, kako ješ, in ti povem, kakšno dušo imaš. V načinu, kako jemo, se kažejo naša notranjost, naše navade, naše duševne drže.

FOTO: Vatican Media

Najnevarnejše grešno nagnjenje

Puščavski očetje so grešno nagnjenje požrešnosti imenovali »gastrimargia«, kar lahko prevedemo kot »norost trebuha«. Požrešnost je grešno nagnjenje, ki se naveže na eno od naših življenjskih potreb, kot je prehranjevanje. Bodimo pozorni na to.

Gledano z družbenega vidika pa je požrešnost morda najnevarnejše grešno nagnjenje, ki ubija planet. Kajti greh nekoga, ki popusti pred kosom torte, na splošno ne povzroči velike škode, toda nenasitnost z dobrinami planeta, ki nas je popadla že pred dobrim stoletjem, ogroža prihodnost vseh. Planili smo nad vse, da bi postali hišni gospodarji, medtem ko nam je bilo vse izročeno v varstvo, ne pa v izkoriščanje.

Ustvarjeni smo, da bi se znali zahvaljevati, da bi znali zmerno in primerno uporabljati zemljo ...

To je torej velik greh, pobesnelost želodca: odrekli smo se imenu ljudje, da bi prevzeli naziv »potrošniki«. Ob tem se nismo niti zavedali, da smo bili preimenovani. Ustvarjeni smo, da bi se znali zahvaljevati, da bi znali zmerno in primerno uporabljati zemljo, namesto tega pa smo v nevarnosti, da se spremenimo v plenilce, in zdaj se zavedamo, da je ta oblika »požrešnosti« povzročila veliko slabega svetu.

Prosimo Gospoda, naj nam pomaga na poti zmernosti in naj si različne oblike požrešnosti ne prisvojijo naših življenj, je današnje premišljevanje o grešnih nagnjenjih sklenil papež Frančišek.