Četudi pogosto ni lahko, ko kristjani udejanjamo zahtevno krepost potrpežljivosti, z njo pričujemo o Kristusovi ljubezni, je po navedbah spletnega portala Vatican News v današnji katehezi izpostavil sveti oče. Splošna avdienca je bila sprva predvidena na Trgu sv. Petra, zaradi dežja pa so jo v zadnjem trenutku prestavili v dvorano Pavla VI. Ob spremembe prizorišča zaradi slabega vremena je papež v šali pripomnil: »Res je, da boste nekoliko nagneteni, vendar vsaj ne bomo premočeni. Hvala za vašo potrpežljivost!«

Krepost potrpežljivosti

Frančišek je tudi ta teden nadaljeval vrsto katehez o grešnih nagnjenjih in krepostih. Po več mesecih, posvečenih grešnim nagnjenjem, je nedavno prešel na razpravo o krepostih: prejšnji teden je spregovoril o preudarnosti, danes pa o potrpežljivosti. Po nekaj tednih zdravstvenih težav je danes katehezo prebral sam.

Ni boljšega pričevanja o Kristusovi ljubezni kot srečanje s potrpežljivim kristjanom.

Kot je poudaril, je korenina potrpežljivosti ljubezen. Čeprav potrpežljivost pogosto ni preprosta, je sveti oče zbrane romarje spomnil, kako potrpežljiv je Gospod z nami. Po njegovih besedah torej »ni boljšega pričevanja o Kristusovi ljubezni« kot srečanje s potrpežljivim kristjanom.

»Toda pomislite,« je povabil Frančišek, »koliko je mater in očetov, delavcev, zdravnikov in medicinskih sester, bolnikov, ki vsak dan, ne na očeh javnosti, bogatijo svet s svetniško potrpežljivostjo!« Če smo iskreni, je nadaljeval, »pa nam potrpežljivosti pogosto primanjkuje.«

Zaradi dežja je bila avdienca znova v dvorani Pavla VI. FOTO: Vatican Media

Ne nuja, temveč poklicanost

Priznal je, kako je del naše človeške narave, da smo nestrpni in da se na zlo odzivamo z zlom: »Človek težko ostane miren, nadzira svoje nagone, brzda slabe odzive, blaži spore in nesoglasja v družini, na delovnem mestu in v krščanskem občestvu.«

Toda potrpežljivost »ni le nuja, temveč je naša poklicanost«: »Če je Kristus potrpežljiv, je tudi kristjan poklican biti potrpežljiv,« je poudaril sveti oče in dodal, da moramo v ta namen nasprotovati prevladujoči miselnosti današnjega časa, kjer sta v središču naglica ter »tukaj in zdaj«. Naglica in nepotrpežljivost sta sovražnika duhovnega življenja, tako Frančišek, »Bog pa je ljubezen in kdor ljubi, se lahko nauči čakati«.

V teh dneh premišljujmo križanega Kristusa, da bi se učili in sledili njegovemu zgledu potrpežljivosti.

Jezusov zgled potrpežljivosti

Papež je vernike spodbudil, naj se spomnijo Očetove potrpežljivosti iz prilike o izgubljenem sinu, in jih vprašal, kako lahko negujemo lastno potrpežljivost. Na vprašanje je odgovoril sam: »To lahko storimo tako, da poiščemo pomoč pri Svetem Duhu, on nam namreč daje nežno moč potrpežljivosti.«

Posebej v teh dneh je papež vse povabil, naj premišljujejo križanega Kristusa, da bi se učili in sledili njegovemu zgledu potrpežljivosti. Ob koncu avdience je v molitvi prosil, da bi si v velikem tednu vsi prizadevali postati »bolj potrpežljivi in s tem bolj sveti«.

Papež se je srečal z očetoma, prijateljema, ki sta zaradi nasilja v Sveti deželi izgubila hčerki. FOTO: Vatican Media

Pozdrav Izraelcu in Palestincu, prijateljema kljub vojni

Papež je med današnjo avdienco opozoril tudi na pričevanje dveh očetov, prijateljev, ki sta zaradi nasilja v Sveti deželi izgubila hčerki. Eden od njiju je Izraelec, drugi Palestinec.

»Oba sta v tej vojni izgubila hčeri, in vendar sta prijatelja; ne ozirata se na sovražnost vojne, temveč na prijateljstvo dveh mož, ki se imata rada in sta doživela isti križ,« je ob koncu kateheze dejal Frančišek. »Zapomnimo si to zelo lepo pričevanje teh dveh mož, ki sta vojno v Sveti deželi doživela prek svojih hčera,« je dejal papež in se obema iskreno zahvalil za njuno pričevanje.

Elhananova hči Smadar je kot 13-letna umrla leta 1997, ko je razneslo bombo palestinskega samomorilskega napadalca v Jeruzalemu, Araminovo takrat desetletno hčer Abir pa je leta 2007 smrtno ranila krogla izraelske policije.

Obe hčeri sta umrli nasilne smrti

Bassam Aramin in Rami Elhanan, očeta, ki ju omenja Frančišek, sta bila pred nekaj leti priči, kako sta njuni hčeri postali žrtvi nasilja. Elhananova hči Smadar je kot 13-letna umrla leta 1997, ko je razneslo bombo palestinskega samomorilskega napadalca v Jeruzalemu, Araminovo takrat desetletno hčer Abir pa je leta 2007 smrtno ranila krogla izraelske policije. Očeta sta se spoznala kot žalujoča starša - in se odločila, da bosta skupno žalost uporabila za mir. Postala sta predstavnika nevladne organizacije »Parents Circle Families Forum«, ki združuje Izraelce in Palestince, prizadete v sporu. Njuna zgodba je tudi v središču nagrajenega romana Apeirogon irskega avtorja Columa McCanna.

Po dogodkih 7. oktobra sta oba očeta želela z novo močjo posredovati svoje sporočilo kljub vse bolj sovražnemu okolju; zato so morali zaradi varnostnih pomislekov odpovedati nekatere od načrtovanih dogodkov z njima v Izraelu. Bassam in Rami menita, da trenutna mešanica okupacije in upora ne rešuje ničesar, temveč le še povečuje nasilje. Trenutno sta v Italiji, kjer se udeležujeta različnih dogodkov.

Pozdrav udeležencev avdience. FOTO: Vatican Media