»Danes nam evangelij govori o Jezusu, ki učence pošlje oznanjat. Pošlje jih po dva in dva in jim da pomemben nasvet: da s seboj nosijo le najnujnejše,« je papež začel svoj nagovor pred opoldansko molitvijo.

Ob tem je spregovoril o pomenu treznosti in veselja življenja le s tistim, kar dejansko potrebujemo. Osvobajajoče se je znebiti brezpredmetne prtljage vseh vrst, ki nas vleče k tlom, je razmišljal. »Pomislimo, kaj se zgodi v naših družinah in skupnostih, kadar zadovoljno zaživimo le s tistim, kar potrebujemo, tudi če je videti zelo skromno.« Poleg tega nas skromnost tudi približa Jezusu.

Jezus je učence poslal oznanjat po dva in dva. Papež je v zvezi s tem spregovoril o misijonski naravi medsebojne podpore, ki »uteleša lepoto Jezusovega sporočila v resničnosti življenja. Družina ali skupnost, ki tako živi, okoli sebe ustvarja okolje, bogato z ljubeznijo, v katerem se je preprosto odpreti veri in novosti evangelija ter iz katerega lahko živimo boljše in mirnejše življenje.«

Na drugi strani, je opozoril, »če vsak živi po svoje in misli samo na materialne stvari, ki jih nikoli ni dovolj, če se ne poslušamo in če prevladata individualizem in zavidanje, ozračje postane težko. Življenje postane zahtevno in srečanja namesto čas veselja postanejo priložnosti za nemir, žalost in obup.« Če želimo, da je Cerkev misijonska, moramo skupnost in treznost ceniti kot pomembni vrednoti za naše krščansko življenje in naš apostolat, je dodal.

V razmislek

Ob koncu je, kot mu je v navadi, zbrane izzval z nekaj vprašanji za razmislek: »Ali čutim veselje do oznanjevanja evangelija? Ali prinašam tja, kjer živim, veselje in luč, ki izhajata iz srečanja z Gospodom? Da bi to počel, ali se trudim sodelovati z drugimi ter z njimi odprto in velikodušno deliti svoje ideje in sposobnosti? In končno, ali znam živeti trezno in pozorno na potrebe svojih bratov in sester?«

Ob koncu je Marijo, Kraljico apostolov, prosil, naj nam pomaga, da bomo pravi misijonarski učenci.