»Mladi so vedno upanje nove edinosti za razdrobljeno in razdeljeno človeštvo,« je sveti oče zapisal v poslanici za svetovni dan mladih 2023 v Lizboni, ki so jo včeraj objavili v Vatikanu. »Seveda ne morete rešiti vseh težav tega sveta. Morda pa lahko začnete pri tistih, ki so vam najbližje, pri vprašanjih vašega področja.« Osrednje vprašanje našega bivanja je namreč: za koga sem jaz?

Marija je vzor mladim v gibanju, ne nepremičnim pred ogledalom, da bi gledali svojo podobo, ali »ujetim« v družbena omrežja, v poslanici piše papež.

Tema 37. svetovnega dneva mladih, ki ga v portugalski prestolnici prirejajo med 1. in 6. avgustom 2023 (tudi Katoliška mladina v Sloveniji je že začela sprejemati prijave za udeležbo na srečanju), je »Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39). »V zadnjih, zelo težkih časih, v katerih človeštvo, ki ga je že preskušala travma epidemije, trpinči drama vojne, Marija vsem, zlasti pa vam, mladim, kot ste vi, znova odpira pot bližine in srečanja,« piše papež. Marija je vzor mladim v gibanju, ne nepremičnim pred ogledalom, da bi gledali svojo podobo, ali »ujetim« v družbena omrežja.

Frančišek mlade spodbuja k »dobri naglici«, kajti »dobra naglica nas vedno priganja kvišku in k drugemu.«

Frančišek poziva tudi k »zavezi med mladimi in starejšimi«, da ne bi pozabili naukov zgodovine ter da bi presegli delitve in skrajnosti današnjega časa. Prav tako mlade spodbuja k »dobri naglici«. »Dobra naglica nas vedno priganja kvišku in k drugemu.« Po papeževih besedah pa obstaja tudi slaba naglica, kot na primer tista, ki nas vodi k površnemu življenju, da vse sprejemamo z lahkomiselnostjo, brez zavzetosti in pozornosti, »ne da bi zares sodelovali pri tem, kar delamo: naglica, ko živimo, študiramo, delamo, obiskujemo druge, ne da bi to delali z glavo in še manj s srcem«.

Srečanje v Lizboni je priložnost za premagovanje razdalj – »med generacijami, med družbenimi razredi, med etničnimi skupnostmi, med vseh vrst skupinami in kategorijami ter tudi vojne«.

Logotip SDM 2023 v Lizboni. FOTO: arhiv Družine

V nadaljevanju objavljamo celotno besedilo papeževe poslanice (po Radiu Vatikan):

Poslanica za 37. svetovni dan mladih:
»Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39)

Dragi mladi!

Tema Svetovnega dneva mladih v Panami je bila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Po tem dogodku smo nadaljevali svojo pot do novega cilja, Lizbone 2023, in pustili, da v naših srcih odzvanja nujno Božje povabilo, naj vstanemo. Leta 2020 smo premišljevali o Jezusovi besedi: »Mladenič, rečem ti, vstani!« (Lk 7,14). Lansko leto nas je navdihoval lik svetega apostola Pavla, ki mu je vstali Gospod rekel: »Vstani! Postavljam te za pričo tega, kar si videl« (prim. Apd 26,16). Na razdalji, ki nam še manjka, da bi prispeli v Lizbono, bomo hodili skupaj z Devico iz Nazareta, ki je takoj po oznanjenju »vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39), da bi šla pomagat sorodnici Elizabeti. Skupni glagol treh tem je vstati, izraz, ki, to je dobro omeniti, privzema tudi pomen »vstati«, »prebuditi se v življenje«.

Marija vsem, zlasti pa vam, mladim, kot ste vi, znova odpira pot bližine in srečanja.

V zadnjih, zelo težkih časih, v katerih človeštvo, ki ga je že preskušala travma epidemije, trpinči drama vojne, Marija vsem, zlasti pa vam, mladim, kot ste vi, znova odpira pot bližine in srečanja. Upam in močno verjamem, da bo izkušnja, ki jo boste mnogi med vami doživeli v Lizboni avgusta prihodnje leto, predstavljala nov začetek za vas, mlade, in z vami za vse človeštvo.

FOTO: Vatican Media

Marija je vstala

Marija bi se po oznanjenju lahko osredinila sama nase, na skrbi in strahove, ki so posledica njenega novega stanja. Toda ne, popolnoma zaupa Bogu. Raje misli na Elizabeto. Vstane in gre ven, na sončno svetlobo, kjer je življenje in gibanje. Kljub temu, da je angelovo pretresljivo oznanilo izzvalo »potres« v njenih načrtih, se mladenka ne pusti ohromiti, saj je v njej Jezus, moč in vstajenje. V sebi že nosi žrtvovano, vendar vedno živo Jagnje. Vstane in se odpravi, ker je prepričana, da so Božji načrti najboljši možni načrt za njeno življenje. Marija postane Božji tempelj, podoba Cerkve na poti, Cerkve, ki gre ven in začne služiti, Cerkve, ki je nosilka Veselega oznanila!

Doživljati navzočnost vstalega Kristusa v svojem življenju, srečati ga »živega«, je največje duhovno veselje, eksplozija luči, ki nikogar ne more pustiti »nepremičnega«. Takoj nas spravi v gibanje in spodbudi, da to novico ponesemo drugim, da izpričamo veselje nad tem srečanjem. To je oživljalo naglico prvih učencev v dnevih, ki so sledili vstajenju: »Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem« (Mt 28,8).

Tudi mi kot Gospodovi učenci in krščanska skupnost smo poklicani, da hitro vstanemo, da bi vstopili v dinamiko vstajenja in se pustili voditi Gospodu po poteh, ki nam jih želi pokazati.

Pripovedi o vstajenju pogosto uporabljajo dva glagola: zbuditi in vstati. Z njima nas Gospod spodbuja, da gremo na svetlo, da se Mu pustimo voditi, da bi šli prek praga vseh naših zaprtih vrat. »To je pomembna podoba Cerkve. Tudi mi kot Gospodovi učenci in krščanska skupnost smo poklicani, da hitro vstanemo, da bi vstopili v dinamiko vstajenja in se pustili voditi Gospodu po poteh, ki nam jih želi pokazati«.

Gospodova Mati je vzor mladim v gibanju, ne nepremičnim pred ogledalom, da bi gledali svojo podobo, ali »ujetim« v družbena omrežja. Vsa je usmerjena navzven. Je velikonočna žena, v trajnem stanju izhoda, izhoda iz sebe proti velikemu Drugemu, ki je Bog, in proti drugim, bratom in sestram, predvsem najbolj potrebnim, kot je bila sorodnica Elizabeta.

FOTO: Vatican Media

…in se v naglici odpravila

Sv. Ambrož Milanski v komentarju k Lukovemu evangeliju piše, da se je Marija v naglici napotila proti gorovju, »ker je bila vesela obljube in si je želela pobožno opravljati službo z navdušenjem, ki je izhajalo iz njenega notranjega veselja. Kam bi sedaj, polna Boga, lahko pohitela, če ne navzgor? Milost Svetega Duha ne vključuje počasnosti«. Marijina naglica je zato prizadevnost za služenje, za veselo oznanilo, za pripravljen odgovor na milost Svetega Duha.

Marija se je pustila nagovoriti potrebi svoje ostarele sorodnice. Ni se umaknila, ni ostala ravnodušna. Bolj je mislila na druge kot na samo sebe. In to je njenemu življenju dalo dinamičnost in navdušenje. Vsak izmed vas se lahko vpraša: kako se odzivam na potrebe, ki jih vidim okoli sebe? Ali takoj pomislim na opravičevanje, da bi se izmaknil, ali pa me začne zanimati in se dam na voljo? Seveda ne morete rešiti vseh problemov sveta. Morda pa lahko začnete pri tistih, ki so vam najbližje, pri vprašanjih vašega področja. Nekoč so Materi Tereziji rekli: »Kar delate je samo kapljica v ocean«. Ona pa je odgovorila: »Toda če tega ne bi storila, bi ocean imel eno kapljico manj«.

Osrednje vprašanje našega bivanja je: za koga sem jaz?

Ob konkretni in nujni potrebi je treba delovati v naglici. Koliko ljudi na svetu čaka na obisk nekoga, ki bi poskrbel zanje! Koliko ostarelih, bolnikov, zapornikov, beguncev potrebuje naš sočutni pogled, naš obisk, brata ali sestro, ki bi šla prek ovir brezbrižnosti!

Kakšne »naglice« ženejo, dragi mladi? Ob čem začutite spodbudo k gibanju, tako da vam ne uspe ostati pri miru? Mnogi, ki so jih prizadele resničnosti, kot so epidemija, vojna, prisilna migracija, revščina, nasilje, podnebne katastrofe, si postavljajo vprašanje: Zakaj se mi to dogaja? Zakaj ravno meni? Zakaj sedaj? Zato je osrednje vprašanje našega bivanja: za koga sem jaz?

Marija je primer mladega človeka, ki ne izgublja časa z iskanjem pozornosti ali privolitve drugih.

Naglica mladenke iz Nazareta je značilna za tiste, ki so od Gospoda prejeli izredne darove in ne morejo drugače, kot da jih delijo z drugimi, da iz njih prekipeva neizmerna milost, ki so jo doživeli. To je naglica tistih, ki potrebe drugega znajo postaviti nad svoje potrebe. Marija je primer mladega človeka, ki ne izgublja časa z iskanjem pozornosti ali privolitve drugih, kot se dogaja, kadar smo odvisni od »všečkov« na družbenih omrežjih, ampak se zgane, da bi poiskala najbolj pristno povezavo, povezavo, ki izhaja in srečanja, iz medsebojne podelitve, iz ljubezni in iz služenja.

Od oznanjenja dalje, odkar je prvič odšla obiskat svojo sorodnico, Marija ne neha hoditi skozi prostore in čase, da bi obiskala svoje otroke, ki potrebujejo njeno pozorno pomoč. Naša hoja, če v njej prebiva Bog, nas vodi naravnost k srcu vsakega našega brata in sestre. Koliko pričevanj prihaja do nas od ljudi, ki jih je »obiskala« Marija, Jezusova in naša Mati! Na kolikih odročnih krajih zemlje je Marija skozi stoletja s prikazanji ali posebnimi milostmi obiskala svoje ljudstvo! Skoraj ni kraja na tej zemlji, ki ga Ona ne bi obiskala. Božja Mati hodi med svojim ljudstvom, gnana od pozorne nežnosti in prevzema skrb za stiske in nezgode. Kjer koli je njej posvečeno neko svetišče, cerkev ali kapela, se tja zgrinjajo njeni otroci. Koliko izrazov ljudske pobožnosti! Romanja, praznovanja, prošnje, sprejemanje podob v domovih in toliko drugih, so konkretni primeri živega odnosa med Gospodovo Materjo in njenim ljudstvom, ki obiskujeta drug drugega.

FOTO: Vatican Media

Dobra naglica nas priganja kvišku in k drugemu

Dobra naglica nas vedno priganja kvišku in k drugemu. Obstaja pa tudi naglica, ki ni dobra, kot na primer naglica, ki nas vodi k površnemu življenju, da vse sprejemamo z lahkomiselnostjo, brez zavzetosti in pozornosti, ne da bi zares sodelovali pri tem, kar delamo: naglica, ko živimo, študiramo, delamo, obiskujemo druge, ne da bi to delali z glavo in še manj s srcem. To se lahko zgodi v medosebnih odnosih: v družini, ko nikoli zares ne poslušamo drugih in jim ne posvečamo časa; v prijateljstvih, ko pričakujemo, da nas bo nek prijatelj zabaval in se odzval na naše potrebe, takoj pa se mu izogibamo in gremo k nekomu drugemu, če vidimo, da je v krizi in da nas potrebuje; in tudi v čustvenih odnosih, med zaročenci, le malo jih ima potrpljenje, da se dodobra spoznajo in razumejo. Isto zadržanje imamo lahko v šoli, na delu in na drugih področjih vsakdanjega življenja. Vendar pa vse te stvari, ki jih preživimo v naglici, težko obrodijo sad. Nevarno je, da ostanejo nerodovitne. Takole beremo v Knjigi Pregovorov: »Zamisli pridnega prinašajo vedno dobiček, kdor je zaletav, pa je vedno v pomanjkanju« (21,5).

Ko Marija končno prispe v Zaharijevo in Elizabetino hišo, se zgodi čudovito srečanje! Elizabeta je na sebi doživela čudežen Božji poseg, ki ji je dal sina v visoki starosti. Imela bi vse razloge, da bi najprej spregovorila o sami sebi, vendar ni polna sebe, pač pa odprta, da sprejme mlado sorodnico in sad njenega telesa. Brž ko je zaslišala njen pozdrav, je bila Elizabeta napolnjena s Svetim Duhom. Ta presenečenja in vdori Duha se zgodijo, ko živimo resnično gostoljubnost, ko v središče postavimo gosta in ne sami sebe. To vidimo tudi v Zahejevi prigodi. V Luku 19,6 beremo: »Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: 'Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši'. In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel«.

Potrebna je zaveza med mladimi in starejšimi, da ne bi pozabili naukov zgodovine ter da bi presegli polarizacijo in skrajnosti današnjega časa.

Marsikomu izmed nas se je že zgodilo, da nam je Jezus nepričakovano prišel naproti, ko prvič v njem doživimo bližino, spoštovanje, odsotnost predsodkov in obsodb, usmiljen pogled, ki ga nismo nikoli srečali v drugih. Pa ne samo to, čutili smo tudi, da Jezusu ni dovolj, da nas gleda od daleč, ampak je želel biti z nami, želel je deliti svoje življenje z nami. Veselje tega doživetja je zbudilo v nas naglico, da bi ga sprejeli, nujnost, da bi bili z njim in ga bolje spoznali. Elizabeta in Zaharija sta sprejela v goste Marijo in Jezusa! Od teh dveh ostarelih ljudi se naučimo, kaj pomeni gostoljubje! Svoje starše in stare starše, pa tudi najstarejše člane vaših skupnosti vprašajte, kaj zanje pomeni biti gostoljubni do Boga in do drugih. Dobro vam bo delo prisluhniti izkušnji tistih, ki so bili pred vami.

Dragi mladi, čas je, da v naglici odidemo h konkretnim srečanjem, k resničnemu sprejemanju drugačnih od nas, kot se je zgodilo med mlado Marijo in ostarelo Elizabeto. Samo tako bomo premagali razdalje med generacijami, med družbenimi razredi, med etničnimi skupnostmi, med vseh vrst skupinami in kategorijami ter tudi vojne. Mladi so vedno upanje nove edinosti za razdrobljeno in razdeljeno človeštvo. Vendar le pod pogojem, če imajo spomin, samo če poslušajo drame in sanje starejših. »Ni naključje, da se je vojna vrnila v Evropo v trenutku, ko izginja generacija, ki jih je doživljala v preteklem stoletju«. Potrebna je zaveza med mladimi in starejšimi, da ne bi pozabili naukov zgodovine ter da bi presegli polarizacijo in skrajnosti današnjega časa.

V tistem gorskem okolju je Jezus samo s svojo navzočnostjo, ne da bi rekel eno samo besedo, povedal svoj prvi »govor na gori«.

Ko je sv. Pavel pisal Efeženom, je razglasil: »Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo, v svojem mesu« (2,13-14). Jezus je Božji odgovor na izzive človeštva v vsakem času. In ta odgovor Marija nosi v sebi, ko gre Elizabeti naproti. Največji dar, ki ga Marija da ostareli sorodnici, je v tem, da ji prinese Jezusa. Seveda je tudi konkretna pomoč zelo dragocena. Nobena stvar pa ne bi mogla napolniti Zaharijeve hiše s tako velikim veseljem in s tolikšnim smislom, kot Jezusova navzočnost pod srcem Device, ki je postala tabernakelj živega Boga. V tistem gorskem okolju je Jezus samo s svojo navzočnostjo, ne da bi rekel eno samo besedo, povedal svoj prvi »govor na gori«. S tem molče oznanja blagor majhnim in ponižnim, ki zaupajo v Božje usmiljenje.

Moje sporočilo za vas, mlade, veliko sporočilo, katerega nosilka je Cerkev, je Jezus! Da, On sam, njegova neskončna ljubezen do vsakega izmed nas, njegovo odrešenje in novo življenje, ki nam ga je dal. In Marija je vzor, kako sprejemati ta neizmerni dar v vaše življenje in ga posredovati drugim, ko tudi sami postanemo nosilci Kristusa, nosilci njegove sočutne ljubezni, njegovega velikodušnega služenja trpečemu človeštvu.

FOTO: Vatican Media

Vsi skupaj v Lizbono!

Marija je bila dekle kakor mnogi izmed vas. Bila je ena izmed nas. Tako je o njej pisal škof Tonino Bello: »Sveta Marija, […] dobro vemo, da ti je bilo dodeljeno pluti po odprtem morju. Toda če te prisilimo, da jadraš ob obali, to ni zaradi tega, ker bi te hoteli skrčiti na raven naše male obalne plovbe. Pač pa zato, ker lahko takrat, ko te vidimo tako blizu obrežja našega malodušja, doumemo, da smo tudi mi poklicani, da si tako kot ti upamo odriniti na oceane svobode« (Marija, žena naših dni, San Paolo, Ciniselllo Balsamo 2012, 12-13).

S Portugalske je, kot sem omenil v prvi poslanici te trilogije, v 15. in 16. stoletju veliko mladih, vključno s številnimi misijonarji, odšlo v neznane svetove tudi zato, da bi delilo svojo izkušnjo Jezusa z drugimi ljudstvi in narodi. In to deželo je Marija na začetku 20. stoletja želela obiskati na poseben način, ko je iz Fatime vsem rodovom poslala močno in čudovito sporočilo Božje ljubezni, ki kliče k spreobrnjenju, k resnični svobodi. Vsakemu in vsaki izmed vas ponavljam svoje toplo povabilo k sodelovanju na velikem medcelinskem romanju mladih, ki bo doživelo svoj vrhunec v Svetovnem dnevu mladih v Lizboni prihodnje leto v avgustu. Spominjam pa vas tudi, da bomo 20. novembra, na praznik Kristusa Kralja, obhajali Svetovni dan mladih po krajevnih Cerkvah, ki so raztresene po vsem svetu. Glede tega je nedavni dokument Dikasterija za laike, družino in življenje – Pastoralne smernice  za obhajanje Svetovnega dneva mladih po krajevnih Cerkvah – lahko v veliko pomoč vsem, ki delujejo v pastorali mladih.

Sedaj je čas, da vstanemo! Vstanimo v naglici! Kot Marija nosimo v sebi Jezusa, da bi ga posredovali vsem!

Dragi mladi, sanjam, da boste na Svetovnem dnevu mladih lahko znova doživeli veselje srečanja z Bogom ter z brati in sestrami. Po dolgih obdobjih oddaljenosti in osame bomo v Lizboni z Božjo pomočjo znova skupaj odkrili veselje bratskega objema med ljudstvi in med generacijami, objema sprave in miru, objema novega misijonskega bratstva! Naj Sveti Duh v vaših srcih prižge željo po tem, da bi vstali, in veselje, da hodimo skupaj, v sinodalnem slogu, ko zapustimo lažne meje. Sedaj je čas, da vstanemo! Vstanimo v naglici! Kot Marija nosimo v sebi Jezusa, da bi ga posredovali vsem! V tem čudovitem obdobju vašega življenja pojdite naprej, ne zavračajte tega, kar Duh lahko stori v vas! Iz srca blagoslavljam vaše sanje in vaše korake.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 15. avgust 2022, praznik vnebovzetja Blažene Device Marije.

Frančišek