V tej deželi na Daljnem vzhodu deluje najmlajši kardinal vesoljne Cerkve, 49-letni Italijan Giorgio Marengo. Ko je Marengo kot mlad misijonar skupaj s sobratom duhovnikom pred dvajsetimi leti prispel v Mongolijo, sta v stepi postavila dve jurti, okrogla, kupolasta šotora, običajno iz iz živalskih kož: ena je bila namenjena različnim misijonskim dejavnostim, druga pa obhajanju bogoslužij.

Papež Frančišek s kardinalom Giorgiem Marengom med konsistorijem 27. avgusta 2022. FOTO: Vatican Media

»Poslali so naju na oddaljeno območje, kjer Cerkve dotlej še nikoli ni bilo,« se v pogovoru za ameriške katoliške medije spominja kardinal: »Po dolgem postopku pridobivanja potrebnih dovoljenj sva končno dobila kos zemlje - prazen, sredi ničesar.« Katoliška misijonarja, ki sta se v pripravah na misijone tri leta učila mongolskega jezika, sta se vprašala: »Kje naj začneva?« Odločila sta se, da bosta začela z molitvijo.

Kardinal Marengo z mongolskimi verniki. FOTO: Vatican Media

Smešna tujca, ki molita

»Molila sva, obhajala sveto evharistijo v mongolščini, in ljudje iz soseske so začeli prihajati v ger [mongolska beseda za jurto] in opazovati ta smešna tujca, ki sta molila,« je povedal kardinal Marengo in pojasnil: »Rekli so nama: čutili smo, da je v tem geru, v tej jurti, nekaj posebnega.« Evangelizacija se začne z molitvijo in Mongolija, kjer so nekateri najbolj odročni kraji na svetu, je izjemno primerna za kontemplativno molitev. Dežela z okoli 1.500 katoličani sodi med eno najmanjših katoliških občestev na svetu. Poleg domačinov je med njimi nekaj tujcev, ki so tu na začasnem delu ali v diplomatskih službah.

Kardinal Marengo vodi mongolsko apostolsko prefekturo in po njegovem mnenju želja papeža Frančiška, da obišče tako majhno katoliško občestvo, kaže na to, kako papeževo srce »gori od ljubezni do vesoljne Cerkve in še posebej do Cerkve, ki živi v manjšinskem okolju«. Misijonsko skupnost sestavlja 75 misijonarjev, ki predstavljajo 10 verskih kongregacij in 27 narodnosti. To je resnično mednarodna in zelo raznolika skupnost, v kateri je skupno 29 duhovnikov (od tega dva domačina), 36 redovnic, šest redovnikov, ki niso duhovniki, in trije laični misijonarji. V državi je trenutno devet uradno registriranih bogoslužnih prostorov.

Versko pokrajino Mongolije, ki je bila nekoč središče tibetanskega budizma, je dramatično spremenila komunistična oblast.

Sanje o katoliškem samostanu

Versko pokrajino Mongolije, ki je bila nekoč središče tibetanskega budizma, je dramatično spremenila komunistična oblast. Na prelomu stoletja je bilo v Mongoliji mogoče našteti okoli 110.000 budističnih menihov in 700 samostanov.

Kardinal Marengo se spominja, kako je francoski katoliški misijonar, ki je konec 19. stoletja obiskal današnjo Mongolijo, videl zaporedje budističnih samostanov v Mongoliji in dejal: »Nekega dne bo ta država morala imeti katoliški samostan.« Pod enopartijsko vladavino Mongolije so bili številni samostani uničeni in zaprti, okoli 17.000 budističnih menihov je bilo ubitih, mnogi drugi pa so se odpovedali posvečenemu življenju.

Čeprav si je gibanje po razpadu Sovjetske zveze prizadevalo obnoviti uničene samostane, je približno 40 odstotkov prebivalcev Mongolije še vedno ateistov ali versko neopredeljenih. Ob skromnem verskem preporodu v državi Marengo deli sanje svojega misijonarskega predhodnika in meni, da bi bila ustanovitev prvega kontemplativnega katoliškega samostana v Mongoliji »odličen način za učinkovitejšo evangelizacijo«.

»To je ena od stvari, za katere prosimo v molitvi: da bi nekega dne tudi mi imeli katoliški samostan, v katerem bi katoliško kontemplativno molitev videli, doživljali in ponujali. Mislim, da bi to resnično pripomoglo k evangelizaciji,« je prepričan italijanski misijonar.

Italijan Giorgio Marengo je najmlajši kardinal vesoljne Cerkve. FOTO: Vatican Media

Šepetanje evangelija

Najmlajši kardinal vesoljne Cerkve si je pred začetkom svojega poslanstva zelo prizadeval, da bi se poglobil v mongolsko kulturo, vključno z leti intenzivnega učenja jezika. Po več kot dvajsetih letih misijonarjenja v Mongoliji in kot vodja apostolske prefekture Ulan Bator, ki je pristojna za celotno državo, lahko kardinal govori o edinstvenih vidikih mongolske kulture, ki vplivajo na pristop katoliških misijonarjev k evangelizaciji.

»Povsem očitno je, da je v mongolskem kontekstu poseben pomen pripisan šepetu in splošneje govorjenju z nizkim tonom glasu, ne le kot del krajevnega bontona, ampak celo kot poseben način prenašanja vrednot - in predstavljajte si, kako težko je Italijanu govoriti z nižjim tonom glasu in pri tem ne uporabljati rok,« se je pošalil.

Kot je še pojasnil, imajo v Mongoliji ob rojstvu otroka poseben obred poimenovanja, pri katerem nekaj tednov starega novorojenčka v jurti umijejo z ovčjo juho, mati pa ga vzame v naročje in prvič trikrat zašepeta njegovo ime. »Večkrat sem se že udeležil takšnega obreda in je zelo ganljiv,« je dejal kardinal.

Evangelij je treba živeti in ga oznanjati s pričevanjem tistih, ki ga živijo.

Marengo je skozi svoje življenje in delo v Mongoliji »šepetanje evangelija« doumel kot vrsto komunikacije, ki poteka le v okviru odnosa ali prijateljstva, zaupno in obzirno: »Potrebnega je veliko časa, da se potopimo v kulturo do točke, ko se vzpostavi ta ključni odnos. Obstaja že odprt kanal, po katerem lahko delite tisto, kar je za vas najpomembnejše in najdragocenejše, Jezusov evangelij.« Kardinal opozarja, da proces inkulturacije evangelija traja več stoletij in ga vodijo krajevni prebivalci, »ki so sprejeli vero v Kristusa in v luči evangelija na novo začrtali svoje življenje«.

Evangelij je treba oznanjati, je prepričan kardinal, ker je to dejavnik, ki kulturam daje moč in jim pomaga, da se odprejo novim razsežnostim. In če evangelizacija ne doseže srca kulture, je obsojena na to, da bo kot površinska barva, ki razpoka in zbledi: »Evangelij je treba živeti in ga oznanjati s pričevanjem tistih, ki ga živijo.«