Kot je poudaril, sta za posvečene osebe še zlasti pomembni pozornost na notranje življenje ter varovanje pred duhom sveta. Ob tem se je vprašal: »Ali nismo morda preveč zaneseni nad svojimi dobrimi deli, s čimer tvegamo, da bi celo redovno in krščansko življenje spremenili v 'veliko stvari, ki jih je potrebno narediti' in opustimo vsakodnevno iskanje Gospoda?«

Srci Simeona in Ane sta bili budni kot bakla

Medtem ko je ljudstvo pričakovalo Gospodovo zveličanje, so preroki napovedovali njegov prihod. Ljudje so ga pričakovali, med njimi tudi ostarela Simeon in Ana, je nadaljeval Frančišek: »Vidita Gospoda, ki vstopa v svoj tempelj, ter ga, razsvetljena s Svetim Duhom, prepoznata v Detetu, ki ga Marija nosi v naročju.« Simeon in Ana sta bila ves čas čakanja potrpežljiva, čuječa in vztrajna v molitvi, je po navedbah portala Vatican News dejal sveti oče: »Njuno srce je ostalo budno kot bakla, ki je vedno prižgana. Sta priletna, vendar pa imata mladostno srce; ne dopustita, da bi ju dnevi použili, saj njune oči ostajajo obrnjene k Bogu v pričakovanju (prim. Ps 145,15). Na življenjski poti sta doživela napore in razočaranja, vendar se nista predala malodušju: upanja nista 'poslala v pokoj'.«

FOTO: Vatican Media

On nas spodbuja, da ostajamo čuječi

Pričakovanje Boga je pomembno tudi našo pot vere, je zbranim v baziliki položil na srce papež Frančišek: »Gospod nas vsak dan obiskuje, nam govori, se razodeva na nepričakovan način in ob koncu življenja in časov bo prišel. Zato nas On sam spodbuja, naj ostajamo budni, čuječi, naj vztrajamo v pričakovanju. Najhujše, kar se nam lahko zgodi, je, da zapademo v 'spanec duha': da uspavamo srce, da anestetiziramo dušo, da arhiviramo upanje v temne kotičke razočaranj in sprijaznjenosti.«

Najhujše, kar se nam lahko zgodi, je, da zapademo v spanec duha. (papež Frančišek)

Ali smo preveč zatopljeni vase?

Posvečene brate in sestre je papež izzval z naslednjimi vprašanji: »Ali smo še sposobni živeti pričakovanje? Ali nismo včasih preveč zatopljeni vase, vpeti v stvari in intenziven ritem vsakega dneva, do te točke, da pozabimo na Boga, ki vedno prihaja? Ali nismo morda preveč zaneseni nad svojimi dobrimi deli, s čimer tvegamo, da bi celo redovno in krščansko življenje spremenili v 'veliko stvari, ki jih je potrebno narediti' in opustimo vsakodnevno iskanje Gospoda? Ali včasih ne tvegamo, da bi osebno življenje in življenje skupnosti načrtovali na podlagi preračunavanja možnosti za uspeh, namesto da bi z veseljem in s ponižnostjo gojili majhno seme, ki nam je zaupano, s potrpežljivostjo tistega, ki seje, ne da bi kaj pričakoval, in tistega, ki zna čakati na čase in presenečenja Boga?« Kot je poudaril, smo včasih izgubili to sposobnost čakanja in kot razlog za to navedel dve oviri.

FOTO: Vatican media

Zanemarjanje notranjega življenja

Prvo oviro, ki vodi v izgubo sposobnosti čakanja, vidi v zanemarjanju notranjega življenja. »To se zgodi, ko utrujenost prevlada nad čudenjem, ko navada zamenja navdušenje, ko izgubimo vztrajnost na duhovni poti, ko nas negativne izkušnje, konflikti ali sadovi, ki se zdijo zapozneli, spremenijo v otožne in zagrenjene ljudi.« Notranje življenje se po njegovih besedah neguje »z adoracijo, z delom kolen in srca, s konkretno molitvijo, ki se bori in posreduje, ki je zmožna ponovno obuditi željo po Bogu, ljubezen nekdanjega časa, čudenje prvega dne, okus pričakovanja«.

Prilagajanje slogu sveta

Druga ovira pa je prilagajanje slogu sveta, ki na koncu prevzame mesto evangelija. »In naš svet je svet, ki pogosto teče z veliko hitrostjo, ki poveličuje 'vse in takoj', ki se utaplja v aktivizmu in skuša za vsako ceno pregnati strahove in tesnobe življenja v poganskih templjih potrošništva ali v zabavi za vsako ceno.« Posvečene brate in sestre je zato pozval, naj bodo pozorni, »da duh sveta ne bi vstopil v naše redovne skupnosti, v cerkveno življenje in na pot vsakega izmed nas, sicer ne bomo obrodili sadov«.

Naš svet je svet, ki pogosto teče z veliko hitrostjo, ki poveličuje vse in takoj. (papež Frančišek)

Naj nas vodi Duh

V zaključku homilije se je papež spet vrnil k Simeonu in Ani. »Dopustimo, da kakor Simeona in Ano tudi nas vodi Duh. Če bomo tako kot onadva živeli pričakovanje z varovanjem notranjega življenja in v skladu s slogom evangelija, če bomo tako kot onadva živeli pričakovanje, bomo objeli Jezusa, ki je luč in upanje življenja.«