»Poklicanost v zakon je poklicanost h krmarjenju nestabilnega, a varnega čolna po včasih razburkanem morju. Jezus je po zakramentu zakonske zveze navzoč v tem čolnu. Pomembno je, da skupaj uperite pogled v Jezusa. Tako boste imeli mir, premagali boste spore in našli rešitve za mnoge vaše težave,« v pismu, ki ga navaja Radio Vatikan, piše sveti oče.

Papeževo pismo zakoncem je njegov izraz bližine in naklonjenosti, njegovo božično darilo.

Papež je pismo zakoncem napisal v okviru leta družine Amoris laetitia in je izraz njegove »bližine in naklonjenosti«, njegovo »božično darilo« zakoncem, kot je pojasnil med opoldanskim nagovorom na praznik svete družine. Ob tej priložnosti je pismo tudi podpisal.

Leto družine Amoris laetitia se je začelo 19. marca letos, ob peti obletnici izdaje posinodalne apostolske spodbude o ljubezni v družini, sklenilo pa se bo 26. junija 2022, med 10. svetovnim srečanjem družin, ki ga prirejajo v Rimu. Sveti oče se zdaj na zakonce obrača še s pismom, da bi se »s ponižnostjo, naklonjenostjo in sprejemanjem približal vsaki osebi, vsakemu zakonskemu paru in vsaki družini v razmerah, v katerih živi«, še posebej v tem težkem obdobju epidemije. Po njegovih besedah »smo doživeli negotovost, osamljenost in izgubo ljubljene osebe« ter »bili prisiljeni zapustiti svojo gotovost, svoj prostor 'nadzora', svoje načine delovanja, svoje ambicije, da bi se zanimali ne le za dobro svoje družine, temveč tudi za dobro družbe, ki je prav tako odvisna od našega osebnega ravnanja«.

Zapustita svojo deželo. Nista sama!

Kakor Abraham, ki je zapustil svojo deželo in se odpravil v neznano, »vsak zakonec zapusti svojo deželo v trenutku, ko začuti poklicanost v zakonsko ljubezen in se odloči, da se bo brez zadržkov daroval drugemu«. »Tako zaroka že pomeni, da je treba zapustiti svojo deželo, saj je treba skupaj prehoditi pot, ki vodi k poroki. Različne življenjske razmere – minevanje dni, prihod otrok, delo, bolezen – so okoliščine, v katerih medsebojna zveza predpostavlja, da vsak opusti svoje navade, gotovosti, mirne prostore in se poda proti deželi, ki jo obljublja Bog: biti dva v Kristusu, dva v enem. Eno življenje, en 'midva' v občestvu ljubezni z Jezusom, ki je živ in navzoč v vsakem trenutku vajinega življenja. Bog vaju spremlja in brezpogojno ljubi. Nista sama!«

Otroci so vedno dar

Papež v pismu izpostavlja, da otroci starše pozorno opazujejo in v njih iščejo »pričevanje o močni in zanesljivi ljubezni«. »Otroci so vedno dar, spremenijo zgodovino vsake družine. Žejni so ljubezni, priznanja, spoštovanja in zaupanja. Očetovstvo in materinstvo vas kličeta k rodovitnosti, da bi svojim otrokom dali veselje ob spoznanju, da so Božji otroci, otroci Očeta, ki jih od prvega trenutka nežno ljubi in jih vsak dan vodi za roko. To odkritje lahko vašim otrokom omogoči vero in sposobnost zaupanja v Boga.«

Otroci so vedno dar, spremenijo zgodovino vsake družine.

Prvo vzgojno okolje vedno ostaja družina, v majhnih dejanjih, ki so zgovornejša od besed, poudarja sveti oče. »Vzgajati predvsem pomeni, da spremljate procese rasti, da ste navzoči na različne načine, da se otroci lahko v vsakem trenutku zanesejo na svoje starše. Vzgojitelj je oseba, ki 'rojeva' v duhovnem smislu, predvsem pa 'tvega' z vzpostavljanjem odnosa. Pomembno je, da kot očetje in matere vstopate v odnos z otroki na podlagi avtoritete, ki jo dosegate iz dneva v dan. Potrebujejo varnost, ki jim bo pomagala doživeti zaupanje vase, v lepoto njihovega življenja, v gotovost, da niso nikoli sami, naj se zgodi karkoli.«

Družina kot graditeljica mostov med generacijami

Zakonci so spodbujeni, naj dejavno sodelujejo v Cerkvi, predvsem v družinski pastorali. Družina je temeljna celica družbe in zakon je »dejansko načrt izgradnje kulture srečanja«. »Zato je pred družine postavljen izziv, da gradijo mostove med generacijami in posredujejo vrednote, ki gradijo človeštvo. Potrebujemo novo ustvarjalnost, da bi v sedanjih izzivih izrazili vrednote, ki nas oblikujejo kot ljudstvo v naših družbah in v Cerkvi, Božjem ljudstvu.«

Jezus je z vama v čolnu

»Poklicanost v zakon je poklicanost h krmarjenju nestabilnega čolna – toda kljub temu varnega zaradi resničnosti zakramenta – po včasih razburkanem morju,« nadaljuje sveti oče. Kolikokrat bi zakonci želeli reči ali celo zakričati: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« »Ne pozabimo, da je Jezus po zakramentu zakonske zveze navzoč v tem čolnu. Skrbi za vas, ves čas je z vami, v zibanju čolna, ki ga premetavajo vode. Pomembno je, da skupaj uperite pogled v Jezusa. Le tako boste imeli mir, premagali boste spore in našli rešitve za mnoge vaše težave. Ne zato, ker bi izginili, ampak zato, ker jih boste videli z drugega vidika.«

Pomembno je, da skupaj uperite pogled v Jezusa.

Ni lahko biti ves čas skupaj

Papež ne pozabi na »težave in priložnosti, ki so jih družine živele v času epidemije«. Več skupaj preživetega časa je bila edinstvena priložnost za pogovor v družini, kar pa je seveda zahtevalo tudi veliko potrpežljivosti. »Ni lahko biti skupaj ves dan, ko je v isti hiši treba delati, se učiti, se razvedriti in počivati. Ne dopustite, da bi zmagala utrujenost; moč ljubezni vas dela sposobne gledati bolj na druge – na zakonca, na otroke – kot na svoj napor.«

Primi za roko drugega, ko je nekoliko jezen, ter mu izsili zarotniški nasmeh!

Če bo ljubezen navdihovala njihova dejanja in odločitve, biti skupaj ne bo pokora, ampak zavetje sredi nevihte. »Naj je družina kraj sprejemanja in razumevanja,« spodbuja papež in zakonce vabi, naj v srcu hranijo tri besede, ki jih je svetoval že velikokrat: prosim, hvala in oprosti. In ko pride do spora, »nikoli ne končajte dneva, ne da bi se prej pomirili«. »Naj vaju ni sram skupaj poklekniti pred Jezusa v evharistiji, da bi našla trenutke miru in pogled, ki je poln nežnosti in dobrote. Ali pa primi za roko drugega, ko je nekoliko jezen, ter mu izsili zarotniški nasmeh. Morda zvečer pred spanjem skupaj glasno izrečeta kratko molitev z Jezusom, ki je navzoč med vama.«

Ko zveza razpade

Sveti oče svojo bližino in naklonjenost v pismu izrazi tudi vsem parom, ki jim je bilo zelo težko živeti skupaj v času karantene. Že obstoječi problemi so se še zaostrili, kar je povzročilo dodatne spore, ki so v mnogih primerih postali skoraj neznosni. Pri mnogih je celo prišlo do razpada razmerja, v katerem se je pokazala kriza, ki je niso znali ali mogli premagati. »Razpad zakonske zveze povzroči veliko trpljenja zaradi neuresničenih pričakovanj; pomanjkanje razumevanja povzroči prepire in rane, ki jih ni lahko premagati. Tudi otrokom ni prihranjena bolečina, ko vidijo, da njihovi starši niso več skupaj. Tudi v teh primerih ne prenehajte iskati pomoči, da bi lahko nekako premagali nesoglasja in ne povzročili nadaljnjega trpljenja med vami in vašim otrokom. Gospod Jezus vas bo v svojem neskončnem usmiljenju navdihnil, da boste sredi številnih težav in žalosti šli dalje. Ne nehajte ga klicati in v njem iskati zatočišče, luč na poti, v skupnosti pa očetovski dom, kjer je prostor za vsakega človeka z njegovim težkim življenjem.«

Odpuščanje ozdravi vsako rano.

»Ne pozabite, da odpuščanje ozdravi vsako rano,« nadaljuje Frančišek. »Odpuščanje drug drugemu je rezultat notranje odločitve, ki zori v molitvi, v odnosu z Bogom, je dar, ki izvira iz milosti, s katero Kristus napolni zakonca, ko mu dovolita delovati, ko se obrneta nanj. Kristus 'prebiva' v vajinem zakonu in čaka, da mu odpreta svoji srci, da vaju bo lahko podpiral z močjo svoje ljubezni, tako kot učence v čolnu. Naša človeška ljubezen je slabotna, potrebuje moč Jezusove zveste ljubezni. Z njim lahko zares zgradita 'hišo na skali' (Mt 7,24).«

Tvoj zakonec potrebuje tvoj nasmeh

Papež Frančišek se ob koncu pisma obrne še na zaročence in jih spodbudi, naj vedno zaupajo v Božjo previdnost, ter spomni na stare starše, ki so živi spomin človeštva. Svoje misli sklene s prošnjo k svetemu Jožefu in Mariji: »Naj sveti Jožef v vseh družinah navdihuje ustvarjalni pogum, ki je tako potreben v tej spreminjajoči se dobi, ki jo živimo, in naj Devica Marija v vašem zakonskem življenju spremlja rast kulture srečanja, ki je tako nujna za premagovanje težav in nasprotij, ki zaznamujejo naš čas. Številni izzivi ne morejo oropati veselja tistih, ki vedo, da hodijo z Gospodom. Intenzivno živite svojo poklicanost. Ne dovolite, da žalost spremeni vaše obraze. Vaš zakonec potrebuje vaš nasmeh. Vaši otroci potrebujejo vaše spodbudne poglede. Pastirji in druge družine potrebujejo vašo navzočnost in vaše veselje: veselje, ki prihaja od Gospoda!«