Pri Vatikanski založbi je izšla knjiga z naslovom »Občestvo in upanje. Pričevati vero v času koronavirusa«, poroča Radio Vatikan. Avtorja knjige sta kardinal Walter Kasper, nekdanji predsednik Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani, in duhovnik George Augustin, svetovalec na Papeškem svetu za pospeševanje edinosti med kristjani ter na Kongregaciji za kler. Predgovor h knjigi, ki je junija izšla v nemščini, je napisal papež Frančišek.

Kriza, ki jo je povzročil koronavirus, nas je vse presenetila kot nenaden vihar, ter nenadoma in povsod po svetu spremenila naše družinsko, poklicno in javno življenje. Mnogi žalujejo zaradi smrti sorodnikov in dragih prijateljev. Mnoge osebe imajo gospodarske težave ali so izgubile delovno mesto, v številnih državah prav za veliko noč, ki je največji krščanski praznik, niso več mogli obhajati evharistije z udeležbo vernikov.

Te dramatične razmere so jasno pokazale vso ranljivost, nedoslednost in potrebo po rešitvi nas ljudi ter pod vprašaj postavile mnoge gotovosti, na katere smo se opirali v vsakdanjem življenju glede svojih načrtov in projektov. Epidemija nam postavlja temeljna vprašanja o sreči v našem življenju in o zakladu naše krščanske vere.

Ta kriza predstavlja alarmni signal, ki vodi k razmišljanju o tem, na kaj se opirajo najgloblje korenine, ki nas vse podpirajo v viharju. Spominja nas, da smo pozabili in opustili nekatere stvari, ki so v življenju pomembne, in nas vabi, da razmislimo o tem, kar je resnično pomembno in potrebno in kaj je manj pomembno oziroma se samo zdi, da je pomembno. Gre za čas preizkušnje in izbire, da bi mogli svoje življenje usmeriti na prenovljen način k Bogu, ki je naša opora in naš cilj. Ta kriza nam je pokazala, da smo prav v položaju izrednih razmer odvisni od solidarnosti drugih in nas vabi, da bi dali svoje življenje na razpolago za služenje drugim na nov način. Predramiti nas mora iz svetovnih krivic, da bi se prebudili in slišali krik ubogih in našega planeta, ki je tako hudo bolan.

Na vrhuncu krize zaradi koronavirusa smo obhajali veliko noč in prisluhnili velikonočnemu sporočilu zmage življenja nad smrtjo. To sporočilo poudarja, da kot kristjani ne smemo dopustiti, da bi nas epidemija ohromila. Velika noč nam podarja upanje, zaupanje in pogum, nas krepi v solidarnosti. Pravi nam, naj premagamo tekmovalnost preteklosti in se prepoznamo kot člani velike družine, ki gre onkraj vsake meje in v kateri vsakdo nosi bremena drugega. Nevarnost pred okužbo z virusom nas mora naučiti druge vrste »okužbe«, in sicer »okužbe« z ljubeznijo, ki se prenaša od srca do srca. Hvaležen sem za mnoga znamenja razpoložljivosti za spontano pomoč ter junaško zavzetost zdravstvenega osebja, zdravnikov in duhovnikov. V teh tednih smo čutili moč, ki je prihajala iz vere.

Prva faza krize zaradi koronavirusa, v kateri ni bilo mogoče javno obhajati evharistije, je za mnoge kristjane predstavljala boleč čas evharističnega posta. Mnogi so izkusili, da je Gospod navzoč povsod, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu. Prenos svetih maš prek medijev je bila rešitev v izrednih razmerah, za katero so bili mnogi hvaležni. Vendar pa virtualen prenos ne more nadomestiti Gospodove stvarne navzočnosti pri obhajanju evharistije. Zato sem vesel, da se zdaj lahko vrnemo k običajnemu bogoslužnemu življenju. Navzočnost vstalega Gospoda v njegovi Besedi in obhajanju evharistije nam bo dala moč, ki jo potrebujemo za soočanje s težkimi problemi, ki nas čakajo po krizi.

Moja želja in upanje je, da bi mogla teološka razmišljanja, ki jih vsebuje ta knjižica z naslovom »Občestvo in upanje«, spodbuditi k razmišljanju ter zanetiti v mnogih osebah novo upanje in novo solidarnost. Kakor učenca na poti v Emavs nas bo Gospod tudi v prihodnosti spremljal po poti s svojo Besedo in nam ob lomljenju evharističnega kruha dejal: »Ne bojte se! Jaz sem smrt premagal!«