Papež Frančišek je na katoliški tednik »Alfa in omega« naslovil pismo, v katerem se spominja noči iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki sta jih skupaj z bratom preživela v češčenju Najsvetejšega, poroča Radio Vatikan.

Seznam molivcev pri češčenju v stolnici

Omenjena revija je papežu poslala fotokopijo registra iz arhiva bazilike Najsvetejšega zakramenta v Buenos Airesu, kjer je seznam oseb, ki so se izmenjavale pri nočnem češčenju. Tovrstna molitev je v baziliki v navadi že od leta 1917, leta 1954 in 1955 pa sta bila na seznamu v registru pogosto napisana tudi Jorge Mario Bergoglio in njegov brat Oscar. K temu ju je spodbudil predvsem zgled p. Joséja Aristija, provinciala zakramentincev, ki je v spovednici preživel izredno veliko časa. Bil je oseba, ki je pomembno zaznamovala življenje bodočega papeža, predvsem s svojo držo usmiljenja.

Sobotni večeri v češčenju Najsvetejšega

Papež je v pismu katoliškemu tedniku zapisal, da je bil ganjen, ko je dobil fotokopijo omenjenega arhivskega dokumenta, in je ob tem podelil svojo molitveno izkušnjo iz mladosti, ki je bila zanj zelo pomenljiva. Spominja se besed »Venite adoremus« (Pridite, molimo), s katerimi so nekateri molivci zbujali osebo, ki je bila na vrsti za njimi. Mladi Jorge je ob sobotah zvečer velikokrat odšel od doma na obrobju Buenos Airesa v baziliko Najsvetejšega zakramenta v središču mesta. Po pridiganju p. Aristija se je okoli 21. ure začelo češčenje. Kot je zapisal v pismu, se je takrat v njem že vžgal plamenček duhovniškega poklica, vendar pa je živel »normalno krščansko življenje«. Izkušnja noči, preživetih v češčenju, ga je globoko zaznamovala.


FOTO: Vatican Media

Vzel je križ z rožnega venca svojega spovednika

Frančišek v pismu opisuje tudi svojo izkušnjo ob smrti p. Aristija, na velikonočno vigilijo leta 1996, ko je bil pomožni škof v Buenos Airesu. Šel je v kripto bazilike, kjer je bilo duhovnikovo telo, da bi položil rože. »Z njegovega rožnega venca sem odtrgal križ,« piše papež Frančišek in nadaljuje: »V tistem trenutku sem pogledal duhovnika in rekel: 'Daj mi polovico svojega usmiljenja' in čutil sem nekaj močnega, kar mi je dalo pogum, da sem to storil.« Edini, ki je bil priča temu dogodku, je bil duhovnik zakramentinec Andres Taborda, ki se spominja, da je Bergoglio dejal: »Bil je moj spovednik. S tem rožnim vencem v roki je odpustil mnogim, mnogim grešnikom; ni mogoče, da bi ga nesel pod zemljo.«

Anekdota z evharističnega kongresa

Tednik »Alfa in omega« poroča še o anekdoti, ki jo je povedal Diego Vidal, laik, ki že več let skrbi za koordinacijo nočnega češčenja v baziliki: »Na evharističnem kongresu v eni izmed oddaljenih pokrajin Buenos Aires je prišel mimo mene tedanji nadškof in vprašal sem ga, če pozna p. Aristija. Takoj se je ustavil in mi odgovoril: 'Če ga poznam?' In iz žepa je vzel duhovnikov rožni venec.«

Srajce brez žepov, s seboj vedno vrečka iz blaga

Križ z rožnega venca p. Aristija je od leta 1996 vedno spremljal škofa in kardinala Bergoglia. »Dal sem ga v svoj žep,« še piše sveti oče in doda: »Papeževe srajce so brez žepov, vendar imam jaz vedno s seboj majhno vrečko iz blaga. Odtlej pa vse do danes gre moja roka vedno tja. Čutim milost! Zgled usmiljenega duhovnika, duhovnika, ki se približa ranam, zelo dobro dene!«