Na začetku novinarske konference je papež Frančišek zaželel vse najboljše za rojstni dan novinarki Avvenireja Stefaniji Falasca, pripravil ji je tudi torto.

Spodbujanje dialoga

Prva mu je vprašanje zastavila kazahstanska novinarka z največje kazahstanske televizije. Na njeno vprašanje, kaj ga je najbolj navdušilo v Kazahstanu, je papež odgovoril, da ga je presenetilo, kako razvita je ta srednjeazijska država. Pohvalil je tudi, da je država že sedmič gostila medverski kongres. »To pomeni, da je to država z vizijo, da spodbudi dialog tistih, ki so običajno spregledani.« Izrazil je tudi, da bi z veseljem kongres še kdaj obiskal.

Ali je prav, da Ukrajini dobavljajo orožje?

Novinar iz Nemčije je papeža povprašal, ali je prav, da Ukrajini dobavljajo orožje. Papež je odvrnil, da je ključno, kakšen je namen tega dejanja. Lahko gre za politično odločitev, ki je moralno sprejemljiva, lahko pa je tudi nemoralna, kadar se za njo skriva namen, da se vojna podaljšuje, koristoljubje zaradi prodaje orožja ali celo da se države znebijo nepotrebnega orožja. »Braniti se ni le pravično, pač pa je to tudi izraz ljubezni do države.«

Vrednost miru

Papež se je spomnil na številne vojne, ki divjajo po svetu, nato pa dodal osebno anekdoto. »Spominjam se dogodka, ko sem bil otrok; star sem bil devet let. Spomnim se, da sem pogosto slišal, da tuli alarm: kdaj je pomenil kaj pozitivnega, drugič pa je prinašal slabe novice. Danes tega ni več, takrat pa smo ta alarm slišali po vsem Buenos Airesu. Mama je vprašala: »Kaj se dogaja?« Bilo je leto 1945, bili smo v vojni. Prišla je soseda in povedala: »Vojna se je končala!« Še danes imam pred očmi mamo in sosedo, ki sta jokali od sreče, da je vojne konec. In to v južnoameriški državi, tako daleč proč! Te ženske so vedele, da je mir večji od vseh vojn in so jokale od sreče, ko so sklenili mir. Tega ne morem pozabiti.« Papež je povedal, da se sprašuje, ali so naša srca danes dovolj izobražena, da bomo jokali od sreče, ko vidimo mir. »Vse se je spremenilo. Če se ne vojskuješ, nisi uporaben!« Dotaknil se je trgovine z orožjem. »To je trgovina morilcev. Nekdo, ki razume statistiko, mi je povedal, da če bi za eno leto prenehali izdelovati orožje, bi lahko končali vso lakoto na svetu.«

Povedal je še anekdoto o dogodku iz Genove, ki se je zgodil pred nekaj leti. Ladja, natovorjena z orožjem, je prispela v pristanišče, kjer naj bi pristaniški delavci preložili tovor na večjo ladjo, ki je plula v Afriko, blizu Južnemu Sudanu. Pristaniški delavci so zavrnili delo, čeprav so zaradi tega utrpeli škodo, ampak so se kljub temu uprli sodelovanju. »Vojna je napaka, napaka!« je zaključil.

Zdi se, da je papež preveč odprt za dialog z Moskvo

Novinarka iz Poljske je papeža vprašala, ali obstaja neka meja, do katere bo papež zagovarjal dialog z Moskvo. »Ker številni ljudje težko razumejo to odprtost.«

Papež je potrdil, da je težko razumeti dialog s tistimi državami, ki so sprožile vojno. »Je težko, ampak tega ne smemo opustiti. Priložnost za dialog moramo razširiti na vse, na vse! Ker je vedno možnost, da lahko z dialogom spremenimo stvari, lahko ponudimo drugačen pogled, drugačno izhodišče za razmislek.«

Frančišek ne izključuje dialoga z nikomer. »Zaudarja, ampak to je treba narediti,« je dejal. Vedno je treba delati korake naprej, imeti iztegnjeno roko, je poudaril. »Sicer zapremo edina možna vrata do miru.«

Zahodni svet izgublja vrednote

Francoski novinar se je naslonil na izjave, ki so bile izrečene na medverskem kongresu, češ da Zahod izgublja vrednote. Papeža je vprašal, kaj meni o širjenju pravice do evtanazije v Evropi.

»Zahod na splošno v tem trenutku res ni največji zgled,« je dejal papež. »Ni kot otrok pri prvem obhajilu, niti malo.« Poudaril je družbeno nepravičnost, Sredozemsko morje je imenoval za največje pokopališče, čeprav je demografska slika zahodne Evrope zelo slaba. Izpostavil je tudi nevarnost populizma in pojav »odrešenikov«, kot se je to zgodilo v Nemčiji s Hitlerjem. Prepričan je, da bi se morala Evropa bolj močno nasloniti na ustanovitelje Evropske unije.

Evtanazijo je komentiral tako: »Ubijati ni človeško, pika. Če ubiješ z neko motivacijo, boš kmalu ubijal vedno več. Pustimo ubijanje zverem.«

Da bi razumeli Kitajsko ... 

Papež je na vprašanje Elise Allen s Cruxa o Kitajski odgovoril: »Da bi razumeli Kitajsko, bi potrebovali stoletje, mi pa ne živimo sto let.« Poudaril je pomen odprtega dialoga in potrpežljivosti v odnosih med Svetim sedežem in Kitajsko. Potrdil je, da se s kitajskim voditeljem Xi Jinpingom ni srečal, čeprav sta se v Kazahstanu mudila istočasno.

Mladi v Evropi ne hodijo več k maši

Nemški novinar je papeža vprašal: »Ali vas skrbi ta trend in kaj bi storili glede tega?« Papež je odgovoril, da je to delno res in delno relativno. Potrdil je, da sta sekularizacija in relativizem velik izziv. »Najprej je potrebno biti trden v veri. »Ko Cerkev, katera koli že, v neki državi razmišlja bolj o denarju, razvoju in pastoralnih načrtih namesto o pastoralni skrbi, to ne pritegne ljudi.« Ponovno je dejal, da morajo pastirji (duhovniki, op. p.) dišati po ovcah in ovce po pastirjih. »Včasih se razmišlja o prenovi in modernizaciji pastoralne oskrbe: to je v redu, ampak vedno naj bo to v rokah pastirjev. Če je pastoralna oskrba v rokah pastoralnih »znanstvenikov« … Jezus je ustanovil Cerkev s pastirji, ne političnimi voditelji. Cerkev je naredil z neizobraženimi ljudmi, med dvanajsterimi je bil eden bolj neveden kot drugi, ampak Cerkev je šla naprej. Zakaj? Zaradi vonja črede po pastirju in vonja pastirja po čredi.«

Recept za uspešno pastoralo

Kot je povedal papež, se takrat, ko vidi, da je v neki provinci ali škofiji kriza, vpraša, ali je pastir blizu svoji čredi? Ali ima čreda pastirja? Problem so pastirji, je dejal. Predlagal je branje komentarja o pastirjih, ki ga je napisal sv. Avguštin. »Ne gre za modernizacijo: seveda je treba posodobiti metode, ampak če manjka pastirjevo srce, nobeno pastoralno poslanstvo ne bo učinkovito. Nobeno.«