Papež je ob pozdravu zbranim izpostavil, kako so virtualna zasedanja »znamenje časov, ki jih živimo: v digitalnem vesolju vse postane neverjetno blizu, vendar brez topline prisotnosti«. Epidemije je spodkopala številne gotovosti, na katerih sloni naš socialni in gospodarski model, in razkrila njihovo krhkost, je po navedbah Radia Vatikan pojasnil sveti oče: v osebnih odnosih, načinu dela, družbenem življenju in celo verski praksi in sodelovanju pri zakramentih. Predvsem pa je, tako papež, znova z vso močjo zastavila temeljna vprašanja bivanja: vprašanje o Bogu in o človeku.

Epidemija je znova z vso močjo zastavila temeljna vprašanja bivanja: vprašanje o Bogu in o človeku.

V tej stiski zgodovine po mnenju papeža Frančiška ne potrebujemo zgolj novih gospodarskih programov ali novih receptov proti virusu, temveč predvsem nov humanistični pogled na temeljih svetopisemskega razodetja in dediščine klasičnega izročila. V našem času, zaznamovanem s koncem ideologij, moramo znova premisliti, kaj je človek, kaj je človeško bitje. Posvetni in krščanski humanizem si danes več ne delita skupne osnove, ker živimo v stanju »sodobne kulturne fluidnosti«. Toda Cerkev še vedno lahko veliko daruje svetu, je prepričan sveti oče, naša naloga pa je, »da z zaupanjem in pogumno prepoznamo in ocenimo intelektualne, duhovne in materialne pridobitve na različnih področjih človeškega znanja«.

Danes se strukturno spreminjajo načini razumevanja porajanja, rojevanja in umiranja, pod vprašajem je posebnost človeškega bitja v celoti stvarstva, njegova edinstvenost v odnosu do drugih živali in celo njegov odnos do strojev. Mi pa moramo navzočnost človeškega bitja v svetu znova premisliti v luči humanističnega izročila: »kot služabnika življenja in ne njegovega gospodarja, kot graditelja skupnega dobrega z vrednotami solidarnosti in sočutja«.

Temeljnega pomena je tudi vprašanje o istovetnosti človeškega bitja, kaj danes pomeni biti moški in ženska kot dopolnjujoči se in k odnosu poklicani osebi, kakšen pomen imata besedi »očetovstvo« in »materinstvo« in kakšen je specifičen položaj človeka, zaradi česar je edinstven in neponovljiv glede na stroje in živali. Izpraševati se moramo o človekovi presežni poklicanosti in njegovem pozivu, naj gradi družbene odnose z drugimi.

Svetopisemski in klasični humanizem morata biti odprta tudi do sodobnega humanističnega izročila in izročila drugih kultur.

Pri tem nam bistvene smernice nudi Sveto pismo, s pomočjo katerega lahko začrtamo človekov odnos do Boga, odnos med moškim in žensko ter človekov odnos v povezavi s časom in prostorom, v katerih živi. Svetopisemski in klasični humanizem pa morata biti odprta tudi do sodobnega humanističnega izročila in izročila drugih kultur, azijskih, afriških, latinsko ameriških in drugih staroselskih ljudstev. V teh različnih kulturah so po papeževem mnenju oblike humanizma, ki bo, vključen v evropskega, podedovanega od grško-rimske civilizacije in preoblikovanega s krščanskim pogledom, danes najboljše sredstvo za soočanje z vznemirjajočimi vprašanji o prihodnosti človeštva.