V Italiji danes pričakujejo izid knjige z naslovom »Kakor sol in kvas – zapiski o teologiji posvečenega življenja Cerkve« s predgovorom papeža Frančiška, poroča Radio Vatikan. Avtorja dela sta frančiškanska patra Valentino Natalini in Ferdinando Campana, ki v ospredje postavljata nauk Cerkve o posvečenem življenju prek tem, kot so posvečenje, preroštvo, poslanstvo, bogoslužje, eshatologija, duhovnost, svetost in podobno.

Cerkev je lepa zaradi ljubezni Ženina

Papež Frančišek v predgovoru h knjigi o posvečenem življenju, ki danes izide pri Vatikanski založbi, piše, da je »Cerkev lepa, ker je ljubljena od svojega Ženina in Gospoda«. Ženinova ljubezen je tista, ki Cerkev naredi lepo in srečno, papež pa ob tem izpostavi tri »življenjske stanove«, ki so zanjo značilni in so jo vedno bogatili. Kot pojasnjuje, ne gre za tri ločene drže, ki so med seboj v boju, tri samotne otoke sredi oceana ali za tri gradove, utrjene na vzvišenih in nadutih gorah.

Ali so bratje ali polbratje

Po papeževih besedah »sveto Božje ljudstvo zelo dobro sluti, če so sredi njegove skupnosti trije bratje ali trije polbratje, trije sovražniki, ki se ne menijo drug za drugega ali se med seboj borijo, ali pa so tri čudovita ustvarjena bitja, ki se vzajemno podpirajo in se drug za drugega podarjajo, da bi drugi rasel«. Skozi zgodovino Cerkve so se včasih pokazali nasilni in maščevalni pojavi: prišlo je do klerikalizma ali do posvetne duhovnosti, ki »nista izražala služenja in pričevanja o pristnem krščanskem življenju«, temveč »prevzetnost in maščevalnost moči«. Včasih so mislili, da je določen posamezen stan boljši od drugih, da je zajamčen, morda celo brez potrebne ponižnosti in življenjske doslednosti. Občasno je prišlo tudi do zahteve po avtonomiji glede na druga dva življenjska stanova, da bi iz Cerkve, ki je dom in šola občestva in bratstva enega Božjega ljudstva, naredili »drhal subjektov, ki so samozadostni, ošabni in domišljavi v zvezi s svojimi zahtevami«, pri čemer pa so ljudje pozabljali, da »na cilj pridemo prvi, ko vsi trije subjekti tja prispejo skupaj«.

Vsi trije stanovi v Cerkvi enako potrebni

Frančišek v uvodu izpostavlja, kako p. Valentino Natalini, devetdesetletni frančiškanski teolog, predstavi nauk s »čistostjo neofita«, preprosto in globoko, ne da bi se pustil ukaniti teološkim šolam, ki so bodisi »preveč napredne, da bi počakale na potreben čas in načine za podelitev svojih idej z drugimi«, ali pa so »pozne pri sprejemanju lepote novosti in razvoja nauka Cerkve v koraku z darovi Duha, ki vedno preseneča«. Besedilo knjige je obogateno z meditacijami in premišljevanji p. Ferdinanda Campane, izvedenca za bogoslužje ter navdušenca nad teologijo in duhovnostjo, ki ga papež imenuje »moj dolgoletni dragi prijatelj«.

Frančišek v zapisu izpostavi še vzajemnost »petrinskega« in »marijanskega načela« v Cerkvi ter poudari, da so trije življenjski stanovi, o katerih govori knjiga, »enako potrebni in sestavni del Cerkve«. V tej smeri je tudi sv. Janez Pavel II. napisal preroško apostolsko spodbudo o posvečenem življenju Vita consecrata, skupaj s spodbudama za duhovnike Pastores dabo vobis ter za laike Christifideles laici. Ob koncu sveti oče izrazi še željo, da bi branje nove knjige pomagalo poglobiti skrivnost Svete Matere Cerkve.