V knjigi so kronološko urejeni prispevki in pogovori, ki jih je Figueroa objavil v omenjenem vatikanskem časniku od leta 2016 do danes. Figueroa je prvi protestantski avtor, ki je pisal za L’Osservatore Romano, deluje pa kot duhovnik prezbiterijanske cerkve v Argentini in je že več kot dvajset let osebni prijatelj papeža Frančiška, poroča Radio Vatikan. Protestantski duhovnik se ukvarja z različnimi vprašanji, katerih rdeča nit je ekumenska pot med Cerkvami. Papežev zapis v nadaljevanju predstavljamo v celoti.

Predgovor papeža Frančiška

Z velikim veseljem sprejemam to literarno delo, ki se na prvi pogled zdi bolj knjiga o dialogu med verstvi, vendar med njenim branjem odkrijemo skoraj ekumensko romanje: pristno, osebno in predvsem duhovno. Všeč mi je bil izraz, ki ga je uporabil Marcelo Figueroa, ko mi je predstavil osnutek svojega dela: »Napisal sem ga iz svoje notranjosti!« Že leta opisujemo ekumenizem kot ekumenizem ljubezni, upanja, usmiljenja, solidarnosti in miru, kar je videti tudi v tej knjigi. Sam sem uporabil močan izraz, s katerim sem skušal prebuditi stvarnosti, ki nas združujejo izhajajoč iz odprtih žil tolikih bratov in sester ter same utelešene Besede, ki trpi in moli za edinost (prim. Jn 17,1), to je »ekumenizem krvi«.

Mislim na »ekumenizem iz notranjosti« kot na opredelitev, ki lahko označuje slog razumevanja človeškega bratstva, združenega s podobo in podobnostjo Boga, ki nas je iz srca vse ljubil, pod vodstvom svojega Duha, z mesom svojega Sina in na način, kakor oče ljubi svoje otroke, torej »iz notranjosti«. Knjiga pripoveduje o različnih pristaniščih mojega potovanja v smeri ekumenizma, ki poskuša pluti po odprtem morju vsega človeštva, njegovih stvarnih težav, njegovih bridkosti in najbolj presežnih iskanj. Ekumenizma, ki ga Figueroa vztrajno povezuje s stvarstvom in z vesoljem kot z delom harmoničnega, medsebojno povezanega in soodvisnega ekosistema. To je zelo, zelo prisotno v mojih okrožnicah Hvaljen, moj Gospod in Vsi smo bratje, ki sta obe ekumenski!

Knjiga pripoveduje o različnih pristaniščih mojega potovanja v smeri ekumenizma.

To delo prinaša tudi dober okus človeka, ki je poučen o nebeškem kraljestvu, ki zna najti zaklade v novih in starih stvareh (prim. Mt 13,52). Protestantskega duhovnika Marcela Figueroa poznam že več kot dvajset let. Bil sem priča njegovi pristni zavzetosti za resnični ekumenski dialog in srečanje. Na tem področju sva v Buenos Airesu podelila bratsko prijateljstvo, ki naju je zelo obogatilo, sodelovala sva celo v televizijski oddaji Sveto pismo, aktualni dialog skupaj z rabinom Abrahamom Skorko.

Ne sme ostati neopaženo, da ta protestantski biblicist v novi knjigi ponuja izbor stotih člankov, ki so bili v zadnjih šestih letih objavljeni v L'Osservatore Romano. Veseli me, da se je to zgodovinsko dejstvo resnične ekumenske odprtosti vatikanskega časnika zgodilo v času mojega pontifikata! Marcelove članke vedno pozorno preberem in jih bom bral še naprej, saj mi pomagajo videti prehojeno ekumensko pot in pot, ki jo je še treba prehoditi, z očmi brata, ki skuša znova prebrati in razložiti moj pontifikat z ekumenskega vidika.

 Vsakdanjo razsežnost ekumenizma imam za temeljni del papeškega učiteljstva.

Vesel sem vizije ekumenizma, ki jo ponuja brat, in rad bi spomnil, da gre za koncept, ki je ukoreninjen v temeljih mojega pontifikata, saj gre za način prizadevanja, da bi bili ena Cerkev, utemeljena v Kristusu Gospodu, in izhajajoč od tukaj, z vsakim izrazom vere; kot pot, ki jo prehodimo skupaj v molitvi, v delih dejavne ljubezni in v pričevanju, pod Božjim pogledom.

To vsakdanjo razsežnost ekumenizma imam za temeljni del papeškega učiteljstva, saj sledi poti, ki jo je odprl drugi vatikanski koncil, izhajajoč iz apostolskega svetopisemskega pričevanja, in ki so jo moji predhodniki zelo obogatili s svojo spodbudo za ekumenski dialog in prizadevanje.

Naj Gospod spravljene različnosti to knjigo uporabi, da bi razsvetlil hrepeneče poglede, razširil duhovna obzorja onkraj verske pripadnosti in objel nemirna srca, k Bogu, ki je z vsemi in nad vsemi v istem skupnem domu!

Dovolim si, da z navdušenjem priporočim in s svojim blagoslovom pospremim to knjigo, Spravljene različnosti. Protestant v papeževem časniku. Naj jo Gospod spravljene različnosti uporabi, da bi razsvetlil hrepeneče poglede, razširil duhovna obzorja onkraj verske pripadnosti in objel nemirna srca, k Bogu, ki je z vsemi in nad vsemi v istem skupnem domu!