Kot v uvodu piše papež, je srce evangelija oznanilo Božjega kraljestva, ki je Jezus sam, Emanuel in Bog z nami«. Bog je namreč v Jezusu dokončno uresničil svoj načrt ljubezni za človeštvo, v človeško zgodovino je vnesel začetek božjega življenja in jo preoblikoval od znotraj. Božjega kraljestva ne smemo razumeti zgolj kot zemeljsko ali politično uresničitev, prav tako pa ne gre le za obljubo, ki bi bila povezana le z onostranstvom. Krščanska vera živi iz osupljivega in privlačnega »nasprotja« ‒ Jezus nas odpira za odnos z Bogom Očetom in izvršuje nenehno osvoboditev v življenju in zgodovini, ki ju živimo, obenem pa Kraljestvo ostaja obljuba in globoko hrepenenje, ki ga nosimo v sebi, ko čakamo dan svoje polne osvoboditve.

Kraljestvo, ki ga je oznanil Jezus, je živa in dinamična stvarnost, ki nas vabi k spreobrnjenju. Od naše vere zahteva nemir, nenehno iskanje Gospoda in Njegove Besede, ki nas vsak dan vabi k sodelovanju pri Božjem delu v različnih življenjskih in družbenih položajih. Božje kraljestvo se uresničuje v naših srcih in v zgodovini okoli nas: vsakdo lahko prispeva k udejanjanju dela Božjega kraljestva v svetu.

Kraljestvo, ki ga je oznanil Jezus, je živa in dinamična stvarnost, ki nas vabi k spreobrnjenju.

Družbene razsežnosti krščanske vere ne smemo nikoli omalovaževati. Oznanilo krščanske vere ima že samo v sebi družbeno vsebino: vabi nas k izgradnji družbe, v kateri bi zmagala logika blagrov ter solidarnega in bratskega sveta. Bog je ljubezen, ki nas v Jezusu vabi, da bi živeli zapoved bratske ljubezni, z ljubeznijo ozdravlja naše medosebne in družbene odnose ter nas vabi, da bi delali za mir in bratstvo med nami. To je temelj družbenega nauka Cerkve.

Papež se v predgovoru avtorjema zahvali za njun prispevek o bratstvu in za knjigo, namen katere je uvod v okrožnico Vsi smo bratje. Avtorja z delom želita pokazati in pojasniti globoko vez med sedanjim družbenim naukom in drugim vatikanskim cerkvenim zborom. Kot piše sveti oče, ta vez včasih na prvi pogled ni vidna, saj je danes, po več desetletjih in v precej spremenjenem svetu, treba jasneje izraziti ključne pojme drugega vatikanskega cerkvenega zbora, temelje njegovega argumentiranja, njegovo teološko in pastoralno obzorje, vsebino in metodo, ki jo je uporabil.

Danes potrebujemo predvsem Cerkev, ki je v službi človeka.

Po papeževih besedah nam avtorja v prvem delu knjige pri tem zelo pomagata: bereta in razlagata družbeni nauk in izpostavljata nekatere stvari, ki so sicer malce skrite med vrsticami. To je nauk koncila kot temelj, kot izhodišče in prostor, ki ustvarja vprašanja in ideje ter vabi k bratstvu. Bratstvo je eno izmed znamenj časov, ki jih prinaša drugi vatikanski koncil, je namreč to, kar naš svet in naš skupni dom, v katerem smo poklicani živeti kot bratje in sestre, zelo potrebujeta, je prepričan sveti oče.

Danes, ko nadaljujemo po poti, ki so jo začrtali koncilski očetje, se zavedamo, da potrebujemo ne le Cerkev v sodobnem svetu in v dialogu z njim, ampak predvsem Cerkev, ki je v službi človeka; ki skrbi za stvarstvo in oznanja ter uresničuje novo univerzalno bratstvo, v katerem so človeški odnosi ozdravljeni sebičnosti in nasilja ter temeljijo na medsebojni ljubezni, sprejemanju in solidarnosti.