Večkrat nam evangeliji predstavljajo Jezusa »na poti«, ko se pridruži človeku, ki je na poti ter prisluhne vprašanjem, ki domujejo v njegovem srcu in ga vznemirjajo. S tem nam On razodeva, da ne prebiva v brezkužnih in mirnih krajih, odmaknjenih od resničnosti, temveč hodi z nami in nas doseže tam, kjer smo, včasih na propadlih poteh življenja. 

Danes, ko začenjamo to sinodalno pot, jo začenjamo z vprašanjem za vse – papeža, škofe, duhovnike, redovnice in redovnike, laiške sestre in brate: Ali mi, krščanska skupnost, udejanjamo stil Boga, ki hodi v zgodovini in skupaj s človeštvom deli njegove pripetljaje? Smo pripravljeni na pustolovščino poti ali pa se s strahom pred neznanim raje zatečemo v izgovore »saj nič ne pomaga« in pa »vedno se je delalo tako«?

Udejanjati sinodo pomeni hoditi po isti poti skupaj. 

Srečati, poslušati in razločevati so trije glagoli sinode, ob katerih se želim ustaviti. Evangelij se začne s pripovedovanjem o srečanju. Neki človek gre naproti Jezusu in poklekne pred Njim ter mu zastavi odločilno vprašanje: »Dobri učitelj, kaj moram storiti, da bom imel večno življenje?« Tako pomembno vprašanje zahteva pozornost, čas, pripravljenost srečati drugega in se pustiti nagovoriti njegovemu nemiru. Gospod namreč ni odmaknjen in ne kaže, da bi mu bilo to v nadlego ali bi ga motilo. Nasprotno, ustavi se z njim. Pripravljen je za srečanje. Nič ga ne pusti ravnodušnega, vse ga gane. Srečati obraze, srečati se s pogledi, biti vključen v življenjsko zgodbo vsakega. Poglejte, to je Jezusova bližina. On ve, da lahko srečanje spremeni življenje. 

Tudi mi, ki začenjamo to pot, smo poklicani postati izvedenci v umetnosti srečevanja. Ne v organiziranju dogodkov ali v pripravi teoretične refleksije o problemih, ampak v tem, da si vzamemo čas za srečanje z Gospodom in s spodbujanjem srečanja med nami. 

Drugi glagol je poslušati. Pravo srečanje se porodi samo iz poslušanja. Jezus namreč prisluhne vprašanju tega človeka in njegovemu verskemu in bivanjskemu nemiru. Ne da obrednega odgovora, ne ponudi vnaprej pripravljene rešitve, se ne pretvarja z vljudnostnim odgovorom, samo da bi se ga rešil in bi mogel nadaljevati svojo pot. Preprosto mu prisluhne, ves čas, ki je potreben, mu prisluhne brez naglice; in to, kar je najpomembnejše, ni ga strah prisluhniti. Jezus se ne boji poslušati s srcem in ne samo z ušesi. 

Vsako srečanje, to vemo, zahteva odprtost, pogum, pripravljenost biti nagovorjen z osebo in pripovedjo drugega. 

Vprašajmo se z vso iskrenostjo na tej sinodalni poti, vprašajmo se: kako je s poslušanjem? Kako je s sluhom našega srca? Ali dovólimo osebam, da se izrazijo, da hodijo po poti vere, čeprav so težke njihove življenjske poti, da prispevajo k življenju skupnosti, ne da bi bile pri tem ovirane, zavrnjene ali obsojane? 

Udejanjati sinodo pomeni, postaviti se na isto pot učlovečene Besede in hoditi po njegovih sledeh tako, da prisluhnemo njegovi Besedi skupaj z besedami drugih. 

Ob tem pa z začudenjem odkrijemo, da Sveti Duh veje na presenetljiv način, da predlaga nove poti in govorico. Gre torej za dolgotrajno vajo, morda utrujajočo, da bi se naučili medsebojno poslušati škofje, duhovniki, posvečene osebe in laiki ter vsi krščeni in bi se pri tem izogibali izumetničenim in površnim odgovorom. Duh od nas zahteva, da prisluhnemo vprašanjem, skrbem, upanjem posamezne Cerkve, vsakega ljudstva in naroda. Nadalje moramo prisluhniti tudi svetu, izzivom in spremembam, ki so postavljeni pred nas. 

Večkrat nam Bog pokaže poti, po katerih hoditi, ko nas pripravi, da gremo ven iz naših utrujajočih navad.

In končno razločevanje. Srečanje in medsebojno poslušanje nista sama sebi namen, da bi pustila stvari tako, kot so. Nasprotno, ko vstopimo v dialog, se spustimo v razpravo, se podamo na pot, na koncu nismo več isti kot prej, smo spremenjeni. To nam pokaže današnji evangelij. Jezus je zaslutil, da je človek, ki stoji pred njim, dober in veren ter spoštuje zapovedi, a ga hoče pripeljati onkraj preprostega spolnjevanja zapovedi. Med pogovorom mu pomaga razločevati. Predlaga mu, da se zazre vase z lučjo ljubezni, s katero ga je On sam pogledal in vzljubil, ter da v tej luči razločuje, na kaj je njegovo srce v resnici navezano. Tako bi odkril, da njegovo dobro ni v dodajanju religioznih dejanj, temveč nasprotno v izpraznjenju samega sebe, torej da bi videl, kaj zaseda njegovo srce, da bi napravil prostor Bogu.

Sinoda je pot duhovnega razločevanja, cerkvenega razločevanja, ki se udejanja med češčenjem, molitvijo in v stiku z Božjo Besedo.

Dragi bratje in sestre, srečno skupno pot želim! Da bi lahko bili romarji, ki so zaljubljeni v evangelij in odprti za presenečenja Svetega Duha. Ne zapravimo priložnosti milosti srečanja, medsebojnega poslušanja in razločevanja. V veselju, ker vemo, da medtem ko iščemo Gospoda, je On prvi, ki nam prihaja naproti s svojo ljubeznijo.